Po dvajsetih letih raziskovanja prostitucije
Delo, 08.09.2015 00:00:00
Novinarski romantik sredi pokvarjenega sveta
Vprašalnik Ljubljanapolisa: Jurij Popov »Z leti sem navezal veliko stikov in virov nikoli nisem kompromitiral, saj sem želel spoznati svet prostitucije«
Pri 64 letih je najbrž eden zadnjih ljubljanskih novinarskih romantikov. Na facebooku, kjer je zelo aktiven (»zato, da sem si razširil informacijsko bazo«), se je opisal kot voajer, ki se klati po Sloveniji in svetu z beležnico, mikrofonom in fotoaparatom. Poleg neštetih pristnih oddaj v dokumentarnem programu Radia Slovenija ga poznamo tudi kot pisatelja in fotografa. Veliko je raziskoval (domačo) prostitucijo in trgovino z ljudmi, zdaj med drugim piše knjigo o Ljubljani. Popov. Samouk Jurij Popov.
Rok Šinkovc
Se strinjate, da ste nekakšen novinarski multipraktik?
Vedno sem čutil potrebo po družbenem angažiranju. V novinarstvu, kakršnega jaz zagovarjam, moraš biti po svoje vsestranski. Na mnogo področjih moraš vedeti precej več kot povprečen človek. Četudi sem večino poklicne poti preživel na Radiu Slovenija, sem novinarstvo vzljubil skozi fotografijo. Kolegi, na primer Marjan Ciglič ali Edi Šelhaus, so me v fotografiji veliko naučili ali pa me vsaj poslušali. Uživam na terenu, uživam med ljudmi. Ne maram pa novinarske 'šalabajzerije', ki je je zadnja leta veliko, od napačnega pisanja, zavajanja, senzacionalizma … Nikoli ne bi mogel delati v rumenem mediju.
Že pred 16 leti ste s prvo knjigo dregnili v gnezdo prostitucije. Kako stanje na tem področju vidite danes?
Stanje pri nas lahko opišem kot 'ne tič ne miš'. Argumentov za prepoved prostitucije je toliko kot proti njej. Recimo, da je, seveda tudi pri nas, še vedno glavna težava v moralni spornosti posla. Tudi po dvajsetih letih raziskovanja prostitucije pa trdim, da bi potrebovali organizacijo, ki bi se ukvarjala s to problematiko. Poleg tega pogrešam temeljno raziskavo na tem področju, ki je nismo imeli nikoli. Seveda zahteva veliko dela in denarja, saj potrebuješ cele raziskovalne time strokovnjakov. Kajti tu prideš na področje, ki je brez glasu. Prostitutke ga namreč nimajo. Tudi ko so po tujini sprejemali zakonodajo z njihovega področja, jih nikoli nihče ni nič vprašal. Celo v državah, kjer je prostitucija zapisana v njihov kulturni vzorec. Lahko pa rečem, da se je zadnja leta pri nas stanje umirilo in se ustalilo v nekih okvirih, ki so še sprejemljivi. Pri nas ni na tem področju nobenih ekscesov ali pa so zelo redki. Se je pa najbrž, čeprav v zadnjem času sceno spremljam manj intenzivno, spremenila narodnostna struktura. Včasih je bilo pri nas več predstavnic iz Dominikanske republike, Ukrajine in Rusije, jugovzhodna Evropa ni bila tako močno zastopana.
Kako so vas neposredni udeleženci, prostitutke ali zvodniki, sprejeli? Bržčas niso navdušeni nad novinarskim brskanjem po njihovem vsakdanjiku.
Z leti sem navezal veliko stikov in virov nikoli nisem kompromitiral, saj sem želel spoznati ta svet. Zato so mi zaupali. Toda zgodba ene ljubljanske prostitutke je samo njena zgodba, to pač ni vzorec. Stanja ne smemo generalizirati skozi eno ali nekaj oseb. Mnogo pogovorov potrebuješ, da prideš šele do začetne stopnje generalizacije pojava. Tudi pri nas se prostitucija še kako spreminja. Še vedno pa je to del družbe, ki je povsem na dnu. Samo še prostituti so na slabšem kot prostitutke, saj imajo težave s spolno identiteto in se pogosto razglašajo za 'hetero', strežejo pa moškim. Niti prostitutke jih ne cenijo. Mnogi sicer menijo, da podpiram legalizacijo prostitucije, vendar se motijo.
O prostituciji sicer pišete že tretjo knjigo, a vseeno ste se lažje oziroma bolj dejavno angažirali neposredno pri boju proti trgovini z ljudmi.
Pomagal sem pri ustanovitvi organizacije Ključ, ki je zelo aktivna na tem področju. Veste, v svetu se po eni strani množijo deklaracije, konvencije …, pojav trgovine z ljudmi pa se nenehno širi. Politika pač sprejema papirje 'pro forma', ko pa prebereš dokument, vidiš, da je prav sama trgovina pojav, ki podpisnike najmanj zanima. Dejansko stanje je katastrofalno, svet je danes res pokvarjen do konca. Pišem namreč tudi knjigo, v kateri bi Slovencem pojasnil, kaj pravzaprav sploh je trgovina z ljudmi in kako je razširjena.
Tudi pri nas?
Seveda. Pri nas smo imeli največjo trgovino z ljudmi zagotovo v gradbeništvu, vendar tega nihče ni hotel ali zmogel priznati. Dveh osnovnih pojmov nihče ne omenja, zato se pojavljajo različne interpretacije. Nikjer ni opredeljeno, kako je nekdo postal lastnik nekoga, da z njim trguje, in kje je tisti vpliv, ki tega ne dovoljuje več. In drugo, kar ni definirano: kakšen je položaj tistega, ki kupi človeka. Podobno kot pri zvodništvu. Kot dejavnost je seveda prepovedana, a nihče ne zna pojasniti, kdo točno in zakaj je zvodnik. Z leti sem prišel do spoznanja, da je v Sloveniji vse tako kot drugje. Nismo nobena izjema. Imamo delavce, ki jih nekdo sili v stanovanje in jim nato določa ceno, mar ne? Zelo hitro bi lahko prišli do odgovora, da imamo v takšnem dojemanju opravka z žrtvijo. Gradbeništvo, prostitucija, nočni lokali, druge oblike kriminala … vse je prepleteno. Proučeval sem stanje v migrantski prostituciji, ki je je v Evropi okoli 65 odstotkov; domača se je namreč malce umaknila. Toda nihče se odgovorno ne vpraša, kako je denimo prostitucija povezana z zapiranjem podjetij, posledično z brezposelnostjo žensk, ki v tej sivi ekonomiji iščejo rešilno bilko za nekaj denarja za svoje otroke. Občasne prostitucije je zelo veliko, tudi pri nas.
Pri vsem delu pa najdete še čas za pisanje knjige o Ljubljani ...
Zelo rad imam to mesto. Pišem sicer brez založnika in iz svojega žepa. Trdim, da vse, kar se dogaja v Ljubljani, izveš na Prešernovem trgu. Od domačinov in tujcev, od mode do dogodkov. Prešernov trg je srce Ljubljane. Ugotavljam pa tudi, da mnogi Ljubljančani več vedo denimo o Parizu kot o Ljubljani. Ker svojega mesta pogosto ne vidiš, jaz zdaj poskušam drugače. Sprehajam se, fotografiram, in tako Ljubljano res vidim. Od petih osnovnih novinarskih vprašalnic je zame ključna le ena – zakaj. Moja novinarska naloga je, da to, kar je dobro, predstavim kot dobro s stvarnimi ocenami. Ne napihujem in ne minimaliziram stvari. In tudi ne solim pameti.
Publicist in fotograf, z dušo pa še planinec in športnik Jurij Popov
Foto Roman Šipić
