... tudi o sloescortu! :D
Resnica o slovenski prostituciji (in o meščanskem zakonu)
Prostitucija je del storitvenega marketinga, če jo nevtralno obravnavamo, in storitev s katero potrošnik ni zadovoljen rezultira v spirali povratnih negativnih zank. Slovenske prostitutke so (pustimo ob strani podzavestne vzgibe) izjemno racionalne, hladne, preračunljive, mrzle, birokratske (praviloma grde in zavaljene). Ker je to delo v katerem ne zdržijo več kot nekaj let, je razumljiva tendenca k vedno večji akumulaciji kapitala, postavlja pa se vprašanje marketinga. Storitev je po definiciji nevidna, zato jo je treba narediti vidno, kar pomeni v primeru prostitucije uporabiti besedo in, redkeje, vizualno gradivo, pri tem pa prihaja do srhljivih deformacij. Vsa oglaševalska besedila, ki jih pišejo prostitutke ali njihovi zvodniki, so napisana v superlativih, uporabljajo pa tudi prirejeno vizualno gradivo, na spletu, kar pomeni fotografije pod posebnimi koti, zatemnjene, obdelane s foto programi. Njihova „poslovna“ vljudnost, če jo tako imenujemo, se izčrpa že ob prihodu stranke. Če je res, da prostitucija popredmeti izvajalko, pa je tudi res, da lahko popredmeti stranko. Količina neke neuresničene libidalne energije, ki se pretaka v določeni družbi se mora kanalizirati, kjer ni drugih možnosti, tudi prek prostitucije. Seveda je to svojski poraz družbe, toda to je vprašanje kapitalistične ureditve in samo-urejajočega se tržnega reda, kot bi rekel veliki apologet kapitalizma Hayek. Kakorkoli, ko je določena storitev na trgu, jo je treba legalizirati, in spraviti pod državni nadzor, sicer uide izpod rok. Odsotnost ulične prostitucije v Sloveniji rezultira v deformacijah, ki nastopajo s stanovanjsko prostitucijo, še mnogo hujši je problem odsotnosti javnih hiš. Dejansko bi se dalo tudi prostitucijo v tej obliki tržno kontrolirati, prek izdaje obrtnih dovoljenj, inšpekcije, obdavčenja itd., vendar je to prehud udarec za hipokritsko ideologijo demokratične turbokapitalistične Slovenije.
Ne glede na razpršenost prostitucije v zasebnih stanovanjih obstajajo določeni predeli Ljubljane, kjer je koncentracija prostitutk večja, kar priča o dejstvu, da so si zvodniki razdelili določena vplivna področja, tako izstopajo: Bežigrad (Župančičeva jama, Bratoževa ploščad, Glinškova ploščad), deloma center, Šiška, blizu kina in nekoč legendarni hotel Lipa. Zvodnikov se pri storitvi ne vidi, se pa da posredno sklepati o njih, saj dekleta, ne glede na to, da zatrjujejo, da delajo le s kolegicami, včasih izustijo, proti svoji volji, besedico „šef“. Vedno je nekje v ozadju kakšen šef, zaščitnik ali kakorkoli že ga imenujejo, in to velja za čisto vse, tudi tiste najbolj samostojne. Se pa ti ljudje dobro skrivajo kot stenice. To je posledica odsotnosti obrtniškega združenja pod državno kontrolo. Kakorkoli dekleta, ki se ukvarjajo s to storitvijo, so praviloma slabo izobražena ali pa so študentke, ki se praviloma ne znajo obnašati, saj so jim nekateri osnovni vzorci omike popolnoma tuji. Tuj pa jim ni pohlep, nasprotno: za slabo storitev, pol ure (seks in orala s kondomom) odštejete 65 evrov, za eno uro 100 eur, za malo bolj celovito obravnavo (poljubljanje, pogovor) 150 evrov. Višji nivo prostitucije, ki vključuje tudi spremstvo, je pri nas silno redek, želja za hitrim dobičkom in „navidezno“ distanco uma od telesa prevladuje, zato tudi turisti ne morejo biti zadovoljni, če je že za Slovence vseeno, ali imajo glavobole od naših vrlih „cip“. Akumulacijo kapitala, ki ga dekleta tako zberejo, praviloma investirajo v svoje nadaljnje poslovno življenje ali pa – denar zagonijo, kakor se tudi dogaja. Prihodki so v tem poslu enormni in plača teh deklet se (če se odšteje najemnino, vzdrževanje, zvodnikovo provizijo, ki variira) lahko kosa z direktorsko plačo. Problem so, kot že rečeno, načini komunikacije, izkrivljena marketinška komunikacija.
Oglaševanje je le en del marketinga, o marketinških konceptih, kaj šele odnosih, se tem dekletom ne sanja, ravno tako ne vedo nič o vračanju zadovoljnih strank. To je generalno ravnanje, obstajajo pa tudi izjeme. Jamstvo za odličnost pa niso ne oglasi v Salomonovem oglasniku, niti lični, a zavajajoči oglasi na www.sloescosrt.com. Ta stran ima možnost povratnih informacij strank, v obliko foruma, ter izmenjavo mnenj, a stranke izhajajo iz različnih socialno-kulturnih okolij z različno razvitim pojmovanjem estetike, komentarji pa so moderirani in prepovedano je zaporedno dajanje negativnih ocen več dekletom, kar pomeni, da je stran cenzurirana s strani nekoga, ki ima od tega nedvomno finančno korist. Tako da se stranka spušča v netopirjevo votlino, brez svetilke v roki. Pomembna stvar, ki jo slovenske prostitutke težko razumejo je timing. Vsaj prek oglasnika, po tudi esoescorta, jih v poznih popoldanskih urah obratuje le malo, ker izhajajo iz naivne podmene, da je delo, ki ga opravljajo, zaobjeto količinsko, glede na od-do postavko, moško poželenje pa se ne ravna po tem vzorcu. Jasno je, da moškim bolj prija pozno popoldansko, večerno ali nočno uživanje, kot dopoldansko (da ne govorimo o tem, da je to čas preživet na delovnem mestu). Ne, slovenske prostitutke so imune na tako filozofijo. (Veliko prostitutk se tudi medijsko reinkarnira (nekatere Playbojeve zajčice, XY recimo, ki je delala prek sloescort, se je slikala za Playboy, enako YX v Salomonovem oglasniku, ki si domišlja da zna peti).
Ko govorimo o prostituciji, je treba poudariti, da obstaja v celotni družbi težnja po prostituiranju, torej je treba uporabljati izraz prostitucija tudi v razširjenem pomenu. Malomeščanska institucija monogamne družine, utemeljene na ekonomski računici, ki predhaja čustveno (če je pri čustvih mogoče računati) spreminja celotno družbo v veliko kurbišče. To je davek kapitalizma in patriarhata. Ženske, v želji zagotoviti si najugodnejšega oploditelja, vedno iščejo moške z veliko socialno in ekonomsko močjo, da bi sebi in svojim bodočim potomcem zagotovile kar najboljše pogoje eksistence. Intelektualna, izobrazbena enakopravnost med spoloma v kapitalizmu ne more spremeniti osnovnega vzorca obnašanja pri trajnejših spolnih interakcijah. Govorimo tudi o virtualni prostituciji, ki se odvija prek popularne kulture, v filmih, videospotih, televizijskih oddajah, modni industriji itd. Seveda pa prostituiranje velja tudi za moške v smislu, da je image važnejši od vsebine. To je diskreten šarm buržoazne mentalitete. Tu vidimo formiranje tržnega karakterja, izhajajoč iz Frommove teorije.
Kar se zgodi med moškim in žensko je vprašanje vaginalne ekonomije (v meščanski družbi), bodisi v obliki meščanske ljubezni, bodisi v obliki prostitucije. »Tržni karakter«, kot ga je definiral Fromm, je pri malomeščankah doživel svojo apoteozo: prostitucija v metaforičnem smislu – zveze iz koristi – je prva služba večine žensk, saj ekonomski pogoji determinirajo tudi človekovo podzavest. Kapitalizem deformira človekov značaj do te mere, da se patološko razvije zgolj ena strast (kopičenje denarja npr.) na račun drugih. V kapitalistično meščanski družbi so ženske prisiljene v metaforično prostituiranje, moški pa v metaforično zvodništvo. Heidegger pravi: »Bit je tisto najbližje. A bližina je človeku najdlje.« Parafraza: »Ženska je tisto najbližje, a kurba je moškemu najdlje.« Meščanska ljubezen pa je tako evfemizem za prostitucijo, kajti v podzavestne vzgibe o "ugajanju" so prišteti tudi materialni motivi, zato so Slovenke tako užaljene samo ob rahlem namigu na "prostitucijsko naravo nezavednih vzgibov v partnerstvu". Marx piše v filozofskih in ekonomskih rokopisih o problemu prostitucije v zvezi s konceptom meščanskega zakona in o „surovem“ komunizmu kjer bodo ženske prešle v občo prostitucijo, iz zasebne „zakonsko-zvezne“prostitucije.
Slovenija ni dežela na sončni strani Alp, niti niso Nebesa pod Triglavom, Slovenja je trda dežela, ki je prešla surovo tranzicijo, in katere posledice še plačuje. Kapital je osrednje komunikacijsko sredstvo in Eros je kapitalu podrejen. Obseg slovenske prostitucije v dobesednem in v metaforičnem smislu je pri nas enormen: Salomonov oglasnik in www.sloescort.com strani ponujajo čuda storitev. Dejstvo pa je, da je kakovost teh storitev praviloma pod vsakim nivojem, kar potrjuje staro reklo, da kvantiteta tudi ni kvaliteta. Staro zgodovinsko dejstvo je, da ženske rabijo denar, moški pa seks, in ta dinamika v patriarhalni – kapitalistični družbi vzdržuje ohranjaje prostitucije in ideologijo virtualne prostitucije, kar je razvidno iz popularne kulture. Državna regulacija tega področja bi stvari nekoliko olajšala v obojestransko korist (tako bi tudi pohabili zvodništvo), dejstvo pa je: prostitucije ne prepovemo, je ne ukinemo, vzpostavimo le pogoje za njeno odmrtje. Če parafraziramo Lenina: »Države ne ukinemo, ona odmre« – enako s prostitucijo. V družbi, kjer bi bili vsi moški zadovoljni, potešeni, in v družbi, kjer bi bil ženski pohlep in minimum njihovih eksistenčnih potreb zadovoljen, bi prostitucija odmrla. No, ker to ni tako, je treba pogledati dejstvo o prostituciji v Sloveniji.
Vsaka storitvena dejavnost (pri katerih tržniki uporabljajo model 7P: product, place, price, promotion, physical evidence, people, processing) je vpeta v storitveni marketing, ki je najbolj kompleksno marketinško področje, in kdorkoli v tem osončju – ali izven njega – se kani ukvarjati s storitveno dejavnostjo, se mora zadeve lotiti, kot je treba. Med obilico literature mu lahko priskoči na pomoč tudi Celostni marketing. A teorija je eno, praksa zahteva še druge veščine.
Prostitucija, če jo – vrednostno nevtralno obravnavamo – je storitev tiste vrste, kjer je ponudnik storitve že sam storitev. Ker je časovni zamik med ponujeno storitvijo in njeno izvršitvijo tu relativno kratek, je moč tudi zelo hitro preveriti prazne obljube, ki mrgole v Salomonovem oglasniku pa tudi na www.sloescort.com ali drugje v spletu pod oglasi, pod rubriko „zasebni stiki“. Marketing – v nasprotju z mnenjem laikov – ne oglašuje »votlih stvari«, marveč stvari, katere je moč zelo hitro preveriti. Retencijski indeks je eden od mehanizmov, preko katerega ugotovimo numerično vrednost stare trditve »da se zadovoljna stranka vrne«, nezadovoljna stranka pa – po tržnih raziskavah – svoje nezadovoljstvo pomnoži s faktorjem 9.
Če se vrnem k zastavljenemu problemu, je problem slovenskih prostitutk – ki jih ni tako zelo malo, kot bi nekateri hoteli verjeti – medij, preko katerega svojo storitev oglašajo. Ker v Sloveniji ni ulične prostitucije, je potem tu edini relevanten medij oglasnik. Tukaj pa je moč besede dvorezen meč, saj se da precenjevanje, evfemizme itd. dokaj hitro ovreči. Če vzamem za primerjavo Zagreb, je tudi tam Plavi oglasnik npr. močno oglaševalsko orodje, obstajajo pa tudi komplementarna orodja: vizualne narave.
Pisanje marketinških besedil je težka naloga, predvsem pa je treba imeti v mislih, da je mogoče povedano hitro preveriti, in s praznimi obljubami ne pridemo daleč, nasprotno, delamo si medvedjo uslugo. Tega osnovnega spoznanja slovenske prostitutke ne razumejo, kakor tudi ne poznajo pravih marketinških orodij – pa ne, da bi bile finančno tako prikrajšane; njihove plače so zavidanja vredne: 100-150 EUR na uro, lepa plača, ni kaj reči. Če to pomnožimo 8-9 krat dnevno in odštejemo sobote in nedelje, pa še neobdavčen denar … delavci pa morajo živeti s 500 evri na mesec. Socialna država.
Marginalizacija določene storitve vedno rezultira v križnih transakcijah, če uporabim Bernejev jezik. Marketinško opolnomočenje marginaliziranih skupin bi pripomoglo k kakovostnejšem storitvam. Res pa, da denar ni nepomemben faktor opri oglaševanju, nasprotno, je temeljen. Poizkus marketinškega opolomočenja prostitutk in njihovih strank je bila vzpostavitev spletne strani www.sloescort.com vendar so se tam ponavljali enaki vzorci nerazumevanja tržno-komunikacijskih besedil kot v Salomonovem oglasniku. Ker je Slovenija žal zelo majhen trg in družba, ki je precej netolerantna, je razumljivo, da imajo prostitutke pravico do anonimnosti, kar pa ne pomeni, da imajo pravico do sistematičnega zavajanja, nesramnosti in poslovnih goljufij. Kdor preseže začetne faze marketinških odnosov (stranka-ponudnik) preide na fazo vzajemnega prilagajanja, opuščanja formalnosti, kar rezultira v vse tesnejšem sodelovanju, ki je v obojestransko korist in zadovoljstvo.
Primeri rehabilitiranja prostitucije v slovenskem prostoru, kot so na primer poizkusi nekaterih novinarjev, se žal ne osredotočajo na temeljen problem prostitucije: problem kakovostnega in verodostojnega marketinga. Če v neki družbi, ki ima vase vgrajene neenake pogajalske pozicije sodelujočih in asimetrične odnose – take so vse družbe, vseh časov, kapitalistične pa še posebej – neka dejavnost obstaja, se je treba z njo soočiti brez predsodkov in jo napraviti ljudem prijazno, po načelu upoštevanja vzajemnosti, kooperativnosti, simetričnosti.
O globljih socioloških razlogih za nastanek takih komunikacijskih razmerij pa več veseju Kapitalizem in odtujitev prek proizvodnje in potrošnje, kjer se lotevam širših razlogov problema človekove odtujitve v kapitalizmu in alternative, ki jo lahko prinese le Novi komunizem ali Nov družben management.
Tematike pa se lotevam tudi v svojem kratkem filmu Tvoj neznani znanec.
