Sojenje Strauss-Kahnu: Koliko podrobnosti lahko prenesejo Francozi

Nekdanjega direktorja IMF obtožujejo, da je bil vpet v "mednarodno zvodniško verigo".

Lille − Primer Dominiquea Strauss-Kahna morda res spominja na filmski zaplet, a nekoč eden najvplivnejših ljudi na svetu za marsikaterega Francoza še danes predstavlja svojevrstno poosebitev neizkoriščenega potenciala. Z začetkom sojenja proti nekdanjemu direktorju Mednarodnega denarnega sklada mnogi nanj gledajo z občutkom nostalgije in se sprašujejo, kakšen predsednik bi bil.

Raziskava, ki jo je dan pred začetkom sojenja proti Dominiqueu Strauss-Kahnu zaradi obtožb o spodbujanju prostitucije, objavil časopis Le Parisien, na prvi pogled zavrača stereotip o nonšalantnosti francoske družbe, ko gre za vprašanje zasebnosti v političnem življenju. 55 odstotkov vprašanih ima o 64-letniku negativno mnenje: mož je nenazadnje obtožen spodbujanja prostitucije v času, ko je bil vodil eno od najvplivnejših mednarodnih vladnih organizacij na svetu. Toda hkrati jih 59 odstotkov verjame, da bi bila stanje gospodarstva in socialni položaj francoskega prebivalstva danes boljša, če bi na volitvah leta 2012 barve levice namesto Françoisa Hollanda, zastopal DSK.

Podatek, da je kar 79 odstotkov sodelujočih v raziskavi izrazilo prepričanje, da bi bil obtoženi sivolasec boljši predsednik od sedanjega, ne pove veliko le o nezadovoljstvu Francozov z aktualno politično garnituro, ampak tudi o širini njihovega razmišljanja in sposobnosti odpuščanja, ko gre za politike in podrobnosti iz njihovega zasebnega življenja.

Koliko je vedel

Namen sojenja, ki se je danes začelo v Lillu na severu Francije, je ugotoviti, ali je bil sivolasi ekonomist, dolgo eden najvplivnejših mož v svetovni politiki, v času vodenja IMF član mednarodne zvodniške mreže ali pa je bil zgolj neobveščen in naiven udeleženec soiréejev med poslovneži in ženskami, ki so bile po navedbah tožilstva plačane za svoje usluge.

Dominique Strauss Kahn ali DSK, kot mu pravijo v domovini, priznava udeležbo na zabavah, ki so se odvijale v Parizu, Lillu in Washingtonu, a vztrajno zavrača kakršno koli vpletenost v organiziran kriminal. Strauss-Kahnova obramba temelji na tem, da nikoli ni poznal izvora žensk, kaj šele to, da so bile te prostitutke. "Izzivam vas, da mi poveste razliko med nago prostitutko in nago žensko," je leta 2011 vztrajal njegov odvetnik Henri Leclerc, ki bo na v prihodnjih tednih pred sodiščem zagovarjal stališče, da so obtožbe proti njegovemu klientu nič drugega kot "nevarne in zlonamerne insinuacije in ekstrapolacije",
zgrajene na moralnih predsodkih, ne pa na pravnih normah.

Tožilstvo bo na drugi strani poskušalo dokazati, da je bil DSK poleg upravnikov hotela Carlton v Lillu, policijskega komisarja in lastnika bordela, od koder so na sporne zabave prihajala dekleta, integralen člen v "mednarodni zvodniški verigi". Francoski tožilci so obtoženega opisali kot "kralja zabav", ki je orkestriral posteljna druženja. To niso bile običajne svingerske zabave, so zapisali v enem od dokumentov, ki so jih predložili sodišču, pač pa "seks po Priponka]> tekočem traku" in "naročila za usluge".

DSK vse od leta 2011, ko so ga v New Yorku aretirali zaradi domnevnega poskusa posilstva hotelske sobarice Nafissatou Diallo, poskuša oprati svoje ime. Čeprav so bile obtožbe zaradi poskusa posilstva kasneje umaknjene (stranki v sporu sta se dogovorili za izvensodno poravnavo), je kmalu sledila nova. Francoska novinarka in pisateljica Tristane Banon je Strauss-Kahna prijavila zaradi domnevnega spolnega napada, a sta policija in tožilstvo presodila, da za sojenje ni dovolj dokazov.

Malo konkretnih dokazov

Pregovorno indiferenten odnos francoskega naroda do podrobnosti iz privatnega življenja politikov se bo po napovedih tujih komentatorjev v prihodnjih tednih znašel na preizkušnji. A kot so opozorili novinarji France24, sojenje po vsej verjetnosti ne bo spremenilo Francozom ljubega razlikovanja "med človekov in njegovimi možgani".

Marsikdo verjame, da bo DSK tudi tokrat odnesel celo kožo. Tožilstvo po mnenju Didiera Specqua, nekdanjega kolumnista časnika Voix du Nord in avtorja knjige o aferi Carlton, ima malo konkretnih dokazov, ki bi potrdili njihove navedbe. Prepričan je, nasprotno, da gre v tem primeru predvsem za iskanje novega razmerja med politiko, mediji in moralo.

Vir: Delo