Novice

Damjan Puzavac zaradi, po njegovi oceni, pretirane sile ob aretaciji državo toži za 26.000 evrov.

Šestindvajset tisoč evrov od države s tožbo zahteva Damjan Puzavac, ki je bolj znan po tem, kako se je kar sam oklical za slovenskega Robina Hooda med prostitutkami. Zdaj prestaja večletno zaporno kazen zaradi umora, zlorabe prostitucije in izsiljevanja. V povezavi z zlorabo prostitucije se je ves čas branil, da je dekletom le pomagal.

A njegove trditve so pri sodnikih naletele na gluha ušesa, saj so ti na koncu menili, da je Puzavac pod svoje okrilje vzel dvanajst deklet, med katerimi je bila tudi mladoletnica, ki so se prodajale zanj v več stanovanjih po Ljubljani. Najmanj dvakrat so po njegovem naročilu »skočile« še v tujino, Avstrijo ali Italijo. No, na sojenju so Puzavcu v bran stopila tudi zlorabljena dekleta in celo trdila, da so se prodajale prostovoljno. Ena izmed njih je celo rekla, da je srečna, da je spoznala Puzavca.

Kakor koli že, možakar je bil na koncu zaradi zlorabe prostitucije in izsiljevanja obsojen na osem let in pol zapora. K temu so sodniki prišteli še zaporno kazen zaradi umora v Srbiji (to bi moral že zdavnaj odsedeti v Srbiji, a je pred šestnajstimi leti spektakularno pobegnil iz zapora v Sremski Mitrovici), tako da mu je bila izrečena enotna 20-letna zaporna kazen. A nato se je zapletlo, saj je vrhovno sodišče zavrnilo njegovo zahtevo za varstvo zakonitosti, zaradi česar se je obrnil še na ustavno sodišče, češ da je bil pri izreku enotne kazni uporabljen napačni kazenski zakon oziroma prekršeno pravilo, po katerem ni dopustno izreči strožje kazni od tiste, ki jo je bilo mogoče izreči po zakonu, veljavnem v času storitve kaznivega dejanja, sodba vrhovnega sodišča pa po njegovem ne vsebuje primerne obrazložitve.

Ustavni sodniki so mu ugodili in od vrhovnih sodnikov zahtevali, da spet pretehta, ali so Puzavcu pravilno odmerili zaporno kazen. In 23. decembra lani, kot so nam pojasnili na ljubljanskem okrožnem sodišču, je bila nato enotna kazen določena pri 19 letih in šestih mesecih zapora.

V zaporu študira pravo

Puzavac, ki v zaporu končuje pravno fakulteto, kot že rečeno, zdaj bije boj na pravdnem oddelku ljubljanskega okrožnega sodišča.

Državo toži za odškodnino v višini 26.000 evrov, in sicer, kot sam trdi, zaradi protipravnega ravnanja policije ob njegovi aretaciji 9. junija 2009. Tistega dne so policisti skupaj s specialci v ljubljanski Župančičevi jami izvedli odmevno policijsko akcijo, s katero so končali večmesečno tajno opazovanje Puzavaca, ki se je od spomladi 2008 začel ukvarjati z zlorabo prostitucije.

Puzavac je še danes prepričan, da je bil način, kako je bila izvedena takratna aretacija, neupravičen in da je pravzaprav šlo le za predstavo za javnost. Pove nam, da se je tistega dne tam srečal s serviserjem, da bi zamenjal pokrov motorja. Nato pa so se s civilnim avtomobilom pripeljali štirje zamaskirani moški s puškami v rokah in takoj je pomislil, da so ga prišli ubit. Nato pa se je obrnil in videl, da na kraj dogodka prihaja tudi označen policijski avto in je, ker je ugotovil, da gre za specialno enoto, dal takoj roke na pokrov motorja. Pri tem ga je eden od pripadnikov specialne enote s puško udaril v predel za ušesom, nato se je zgrudil na tla. Potem so ga zvlekli do zadnjega dela avtomobila in ga vklenili.

»Ko sem bil vklenjen, mi je eden izmed njih skočil na koleno in ga poškodoval,« je povedal Puzavac in dodal, da takšna nasilna aretacija ni bila potrebna, saj pred tem nikoli do nikogar ni uporabil sile. Država nasprotno trdi, da je bil tožnik takrat znan kot nasilna oseba, zaradi česar so ljubljanski policisti na pomoč priklicali specialno enoto, saj so pričakovali osumljenčev odpor.

Puzavac se še spominja, kako so mu nato čez glavo nataknili črno platneno vrečo, da pod njo niti dihati ni mogel. In tam so čakali vse do trenutka, dokler se ni pripeljala televizijska ekipa komercialne televizije. Ob aretaciji je tako dobil več poškodb po telesu, operirati so mu morali tudi koleno.

Vir: Delo

Podzupan Roberti "Ne prenasamo prostitucije in bomo kaznovali stranke dokler ne izgine poulicna prostitucija"

http://www.triesteprima.it/cronaca/prostituzione-500-euro-di-multa-a-5-clienti-in-borgo-teresiano.html

Pogovor s prostitutko na ulici v Trstu lahko drago stane...

Madžarka Samanta je pričala, da je Biljana Bažika, ki ji tožilstvo očita kaznivo dejanje trgovine z ljudmi, ni izkoriščala. Je pa potarnala nad nastanitvijo v prostorih društva Ključ in nad tem, da ji je po prijetju iz denarnice izginilo 300 evrov.

Na sojenju 41-letni Biljani Bažika - Bibi je danes na prostor za priče stopila še ena prostitutka, ki naj bi bila po mnenju tožilstva žrtev trgovine z ljudmi. Prodajala se je v enem od stanovanj Bažikove, a se ni počutila kot žrtev, je povedala. »V stanovanju na Glavarjevi v Ljubljani je bilo v redu. Biba nam je kuhala, prala, pospravljala, skratka, opravljala je vsa gospodinjska dela. Prevajala je tudi pogovore med nami dekleti in strankami. Večkrat smo kakega gosta tudi zavrnile, če nobeni ni bil všeč. No, navadno sem bila jaz najbolj izbirčna... Ampak Biba ni nič pritiskala, da bi morala iti z njim,« je povedala Madžarka z delovnim imenom Samanta. Kot je dejala, sta bili z Bažikovo že takrat prijateljici, ko je policija njihovo »poslovanje« z aretacijo prekinila, pa se je prijateljstvo še okrepilo. To je bilo videti tudi po koncu pričanja, saj sta se z obtoženko večkrat smeje objeli, ko je Samanta odhajala skozi vrata sodne dvorane, pa je prijateljici v slovo poslala še poljubček.

Radodarni Dušan

Kot smo že pisali, v obtožbi piše, da je prvoobtožena z Madžarom Petrom Orsosom (ki je za zdaj našim organom nedosegljiv) in nekaj še neodkritimi storilci na Madžarskem novačila revna in brezposelna dekleta in jim obljubljala dober zaslužek s prostitucijo v naši državi. Šele pozneje naj bi dekleta izvedela, da bo to njihovo edino delo, da bodo denar morale služiti vse dni v tednu po najmanj deset ur in da bo šla polovica zaslužka Bažikovi. Od avgusta 2010 do marca 2015 naj bi ta privabila 13 tujk, med njimi tudi brezposelno Samanto. V našo državo naj bi prišla v obdobju do maja 2014, prostituirala pa naj bi se v Ljubljani, Kopru in Mariboru. Biljana Bažika, ki je njene storitve tudi oglaševala, ji je razložila, da se obrt opravlja vsak dan med 12. in 1. uro zjutraj in da si bo vzela polovico njenega zaslužka. Vmes se je Samanta očitno večkrat vrnila domov, nazaj pa naj bi jo nekajkrat pripeljal Damir Juretić in enkrat Danijel Krebs, ki sta se zato tudi znašla na zatožni klopi.

Samanta je pričala, da nje in drugih deklet v stanovanju ni nihče zadrževal. Od gostov so poleg plačila dobivale tudi napitnine in darila. Zaslužek je šel v skupni predal in zvečer so si ga dekleta sama razdelila – določen del so same dale Bažikovi, ne da bi to od njih posebej zahtevala. Po njenih besedah Bažikova ni kontrolirala, koliko bo katera dobila. Kakšno stranko je lahko brez težav odklonila, po drugi strani pa je imela tudi kakšnega stalnega gosta. »Ja, Dušan me je peljal tudi po nakupih – on je plačal. Bil je zaljubljen vame,« je povedalo dekle, ki je imelo tisti čas tudi »pravega« fanta. Tožilstvo trdi, da je prvoobtožena na račun Samantinega dela zaslužila najmanj 10.000 evrov. Na vprašanje, ali ima občutek, da jo je Bažikova izkoristila in ali bi rada, da ji ta denar povrne, je priča odvrnila, da ne. »Po moje se ni nič okoristila, skupaj sva delali in meni je bilo to prav,« je izjavila.

Mravlje v kopalnici

Bi pa rada nazaj tisti denar, ki je izginil iz njene denarnice po aretaciji, je dejala. Policija je takrat dekleta na hitro odpeljala, kam, Samanta ni znala povedati, je pa iz sodnega spisa razvidno, da v prostore društva Ključ. »Tam je bila velika umazanija. Kopalnica je bila katastrofalna, polna mravelj. Tam sta bili dve gospe, s katerima nismo mogli komunicirati, saj nista znali madžarsko. Pokazali smo jima mravlje, pa se za to nista zmenili,« je pričala in dodala, da se je počutila kot v zaporu. Bile so zaklenjene, niso smele kaditi, ker so bile brez telefonov, niso mogle poklicati domov. »Zelo nas je skrbelo in smo jokale,« je razložila. Čez čas so jih policisti odpeljali po stvari v stanovanje, kjer so nazadnje delale: »Vse je bilo razmetano, telefoni, obleke, šminke. Ugotovila sem, da je iz moje denarnice zmanjkal denar. Bilo je 300 evrov in to hočem nazaj.« Po zaslišanjih na policiji in sodišču so jih z vozovnico za vlak in 10 evri »žepnine« napotili v domovino. Na vprašanje, s čim se zdaj preživlja, je odgovorila: »Iskreno povedano, še naprej opravljam isto delo.« Tožilca Jožeta Levašiča je zanimalo, ali v Sloveniji, pa je odvrnila, da ne. Ko je vprašal, kje, je odgovorila z vprašanjem: »Ali moram povedati?« Ko so jo podučili, da ne, je raje molčala.

Zakonca Drago in Alina Leskovšek sta zanikala, da bi se ukvarjala s trgovino z ljudmi in da bi v svojih lokalih v Dragočajni in na Mlaki pri Kranju organizirala oziroma izkoriščala prostitucijo. Kot sta zatrdila, so zaposlene barske plesalke, če so bile pridne, tudi brez prodaje telesa dobro zaslužile.

»Obtožnica me prikazuje kot največjega zločinca, kot pošast, ampak 90 odstotkov navedb je izmišljenih,« je začel svoj zagovor Drago Leskovšek, obtožen, da je skupaj z ženo, Ukrajinko Alino, vodil hudodelsko združbo, ki je v našo državo vabila dekleta iz Ukrajine in Moldavije. Obljubljala naj bi jim, da bodo kot barske plesalke zelo dobro zaslužile, v resnici pa naj bi se morale ukvarjati s prostitucijo za bistveno nižje plačilo. »Nikogar nisem silil v kakšno koli delo, ga zadrževal ali nadzoroval. Dekleta se me niso bala, saj se me niso imela za kaj. Vsaka je svobodno prišla sem in vsaki sem rekel, da svobodno lahko tudi odide,« je povedal nekdanji najemnik bara Veronika v Dragočajni in lastnik kluba Red & Black na Mlaki pri Kranju.

Štetje igračk

Po trditvah tožilstva naj bi imel od novembra 2013 do aprila lani nastanjenih oziroma zaposlenih 34 deklet. Leskovšek je dejal, da so nekatere res prišle iz tujine (zato je imel kar nekaj dela in stroškov, da jim je uredil dokumente), druge pa so že bile pri nas in so prišle iz drugih lokalov. Z njimi je sklenil pogodbo o zaposlitvi, po kateri so bili njihovo delo ples, animacija in spremstvo, občasno so sodelovale tudi na fantovščinah, rojstnih dnevih in motorističnih zborih. Plačo, 400 do 450 evrov mesečno, so dobivale na bančni račun, imele so urejena tudi vsa zavarovanja. Pripadal jim je dopust, od nekaterih (»tistih, ki so bile pridne in niso veliko konzumirale«) pa sploh ni zahteval najemnine in drugih stroškov nastanitve.

Če so bile prizadevne, so po njegovih besedah lahko veliko dodatno zaslužile z napitninami in pijačami. Več je gost popil, več je kapnilo v njihov žep. Kot je razložila Alina Leskovšek, je od šampanjca za 80 evrov dekle dobilo 15 evrov, od najdražjega dom perignona (400 evrov) pa 80. Služile so tudi s striptizom, dolgim dve pesmi (tako imenovana table dance in lap dance) – od plačanih 25 evrov so jih dobile 12, v ponudbi je bil tudi ples ob drogu, a resnici na ljubo po njem niti ni bilo posebnega povpraševanja. Da bi bile evidence točne in da bi bile res plačane vloženemu trudi primerno, so za vsako pijačo ali ples od vodje lokala dobile igračko; na podlagi njihovega števila in barv jim je bilo ob koncu dneva oziroma naslednje jutro izplačano gotovinsko plačilo.

Slovenkine storitve dražje

Toda tožilstvo trdi, da so bile te igračke znak za še nekaj več: gost je res plačal pijačo, a potem z dekletom za pol ure ali uro tudi smuknil v sobo. Kar je dekle zaslužilo tam, naj bi šlo potem v roke vodji lokala – v lokalu Veronika Leskovškovi ali v njeni odsotnosti Marku Kernu, v lokalu Red & Black pa Milanu Živiću. Tako sta se tudi Kern in Živić znašla na zatožni klopi, čeprav naj bi v lokalih zgolj skrbela za varnost. Nekatera dekleta so sama priznala, da so se ukvarjala s prostitucijo, in ko je sodnica Dejana Fekonja Leskovška na to opozorila, je odvrnil, da o tem za zdaj ne bi govoril. »Ne bom izključil te možnosti... Vsekakor pa tega nisem nikoli organiziral,« je izjavil. Žena pa, da se je za zaprtimi vrati verjetno dogajalo marsikaj. »S čim so se ukvarjale v prostem času, je bila njihova stvar,« je povedala. Sodnica jo je opozorila na obremenilne besede ene od prostitutk, da je zaslužek predajala prav njej. Kot Slovenka je bila bolje plačana: za 30 minut je od stranke dobila 150 evrov (tujke 50 manj), Leskovškova si jih je zadržala 100. Na vprašanje, zakaj bi si ona in druge to izmislile, je obtoženka skomignila. »Ne vem. Dekleta so pripovedovala različne zgodbe. Nekaterim so kriminalisti tudi kaj obljubili, za eno vem, da državljanstvo,« je izjavila.

Na Obali imajo poleg Goriške največ nočnih lokalov v Sloveniji, kjer domnevno poteka tudi prostitucija. Dekleta iz različnih držav silijo v prodajanje spolnih storitev lastniki lokalov, vendar na zelo prefinjen način. Z ustrahovanjem, kaznovanjem, fizičnim nadziranjem in nadzorom telefonov ter ekonomskim in psihičnim maltretiranjem, pravi Primož Ogrinc, vodja skupine za kriminalne združbe pri koprskih kriminalistih. "Policija skupaj z različnimi inšpekcijskimi službami večkrat izvaja nadzor v nočnih lokalih. Dekleta imajo urejene delovne in bivalne vizume, ponavadi delajo kot plesalke, lastniki pa zanje plačujejo vse potrebne prispevke. Vendar je to večkrat le maska pred siljenjem deklet v prostitucijo. Če ne ubogajo lastnikov lokalov ali njihovih zaposlenih, jih tudi denarno, fizično ali psihično kaznujejo. Šele ko začnemo preiskavo zaradi suma, da se v kakem nočnem lokalu dekleta sili v prostitucijo, se ponavadi izkaže, da gre v ozadju za kazniva dejanja, kot je trgovina z ljudmi ali drugo. Policiji je zelo pomembno, da takrat skupaj z vladnimi in nevladnimi organizacijami pomaga žrtvam trgovine z ljudmi, storilce pa kazensko ovadi," pravi Ogrinc.

Na področju Policijske uprave Koper poznajo še nekaj drugih oblik prostitucije. "Prostitucija se dogaja v najetih stanovanjih, stranke dekleta dobivajo preko oglasov v časopisih in na internetnih straneh. Specifika Obale so tudi večje vojaške ladje, ki pridejo v Koper. Tedaj se povpraševanje po plačanih spolnih storitvah močno poveča, zato pridejo takrat v Koper dekleta in žene iz celotne Slovenije ter Italije in Hrvaške, med njimi so tudi poročene in matere. V prostituciji vidijo možnost zaslužka, tudi zgolj za preživetje," doda Orginc. Posebnost Obale je še tako imenovana visoka prostitucija, ko se dekleta vdajajo plačanim spolnim odnosom na jahtah. V vseh naštetih primerih se v glavnem ženske prostovoljno odločijo za prostitucijo, to pri nas ni kaznivo dejanje. Vendar pa tukaj obstaja velik varnostni riziko. "Če dekleta nimajo zvodnikov, ki pazijo tudi na njihovo varnost, čeprav jih običajno oni silijo v prostitucijo, lahko postanejo žrtve svojih strank, ki so morda nasilne do njih," pravi Ogrinc.

Stranke plačanih spolnih odnosov na Obali so tako slovenski kot tuji državljani, veliko pa je Italijanov, ki pridejo celo iz Milana. Za spolne odnose v nočnih klubih ali po stanovanjih, hotelih plačajo od 50 do 150 evrov, odvisno od dolžine spolnega odnosa. Dekleta pa lahko tudi najamejo čez noč, vendar je tedaj cena lahko višja. Prav tako je znano, da se v nočnih lokalih na sestankih srečujejo člani kriminalnega podzemlja in sklepajo posle v zvezi s trgovino z orožjem, mamili ali čim drugim. Dekleta, ki plešejo v nočnih klubih in so prisiljena v prostitucijo, pa so članom kriminalnih združb po sklenjenih poslih lahko kot nekakšna nagrada, še ugotavljajo na policiji. Ogrinc doda, da v Sloveniji ne poznamo ulične prostitucije, torej da dekleta novačijo stranke kar na ulici, kot lahko vidimo na primer že v Trstu v Italiji.

http://www.vecer.com/prostitucija-dekleta-za-nagrado-clanom-kriminalnega-podzemlja-6270323

http://www.slovenskenovice.si/novice/svet/slovenka-razkrila-zasluzke-v-elitni-prostituciji

Nekega decembrskega dne pred tremi leti so na Policijski upravi Ljubljana s Hrvaškega prejeli telefonski klic ženske – v zgodbi danes nastopa kot zaščitena priča Številka 1 –, da je bila v enem od dveh nočnih lokalov, ki ju v Sloveniji imata 60-letni Drago Leskovšek z Mlake pri Kranju in njegova 37-letna žena Alina, prisiljena v prostitucijo. Ker pa naj bi se ju zelo bala, ni hotela niti slišati o tem, da bi prišla v Slovenijo, zato sta se kriminalista z njo pač dobila v Zagrebu, kjer jima je podala ustno kazensko ovadbo. Na podlagi te ovadbe je stekla kriminalistična in za njo sodna preiskava, vložena je bila obtožba zaradi kaznivega dejanja trgovine z ljudmi, ki naj bi ga štirje grešniki izvrševali v barih Veronika v Dragočajni in Red & Black na Mlaki. Leskovšek in žena naj bi bila kolovodji združbe, ki je z oglasi z lažnimi obljubami o poštenem poslu in o kar 6000 evrih plače v Slovenijo vabila mlade vzhodnjakinje: »Ponujamo delo v dobrem kolektivu, delovni vizum, pogodbo o zaposlitvi, prispevke plača delodajalec, zdravstveno zavarovanje, bivanje ene ali dveh oseb v opremljenih sobah, prevoz na delo in domov, TRR pri slovenski banki.« Obtožena sta še 40-letni Milan Živić iz Ljubljane, ki naj bi nadzoroval prostituiranje v Red & Blacku, in 28-letni Marko Kern iz Godiča, ki naj bi to počel v Veroniki.

Že februarja je bil v tej zgodbi predobravnavni narok na ljubljanskem okrožnem sodišču, a so prav zaradi epizode ljubljanskih kriminalistov v tujini zarohneli odvetniki obtožencev. Vztrajali so, da je bila ustna ovadba Številke 1 sprejeta v tuji državi brez pravne podlage in dovoljenja tujih organov, s tem pa je postala nezakonita podlaga za pridobivanje vseh nadaljnjih dokazov, ki bi morali biti iz spisa po vrsti izločeni.

Toda okrožna sodnica Dejana Fekonja je bila odločna: »Ravnanje kriminalistov je morda res bilo neobičajno, nikakor pa ne nezakonito. Pričakujem pritožbe obrambe na moj sklep, in če se višje sodišče ne bo strinjalo z menoj, bo od celotnega spisa tako in tako ostala le ovojnica.«

Obramba se je kajpak pritožila, višje sodišče pa je pred kratkim izdalo sklep, v katerem se deloma celo strinja z odvetniki, vendar je prižgalo zeleno luč za nadaljevanje sodnega postopka. Po njihovem mnenju sta namreč kriminalista kršila le suverenost Republike Hrvaške, dokaz, ki sta pridobila v tej državi, pa ni pridobljen nezakonito, zato spis ostaja nespremenjen.

Za danes je napovedan vnovičen predobravnavni narok, na katerem bodo vsi štirje obtoženci zagotovo zanikali krivdo in proti njim bo stekel sodni proces. V tej zadevi je sicer bil še en obtoženec, in sicer 54-letni France Ribnikar z Golnika, ki naj bi Leskovškovima dal na razpolago prostore, v katerih je nekaj deklet bivalo, bil pa naj bi tudi prevoznik deklet, ko naj bi ta prodajala svoje telo zunaj obeh lokalov.

S specializiranimi tožilci je podpisal sporazum o priznanju krivde, vendar Fekonjeva njegovega priznanja ni sprejela, »saj moramo najprej ugotoviti, ali je pri vsem skupaj sploh šlo za trgovino z ljudmi ali za zlorabo prostitucije ali pa le za prostitucijo«. Ker priznanja ni sprejela, mu po zakonu tudi soditi ne bi mogla, zato se je v njegovem delu zgodbe izločila. Nadomestila jo je kolegica Mojca Kocjančič, ki je konec marca Ribnikarjevo priznanje brez omahovanja sprejela ter ga obsodila na leto in pol pogojnega zapora.

http://www.slovenskenovice.si/crni-scenarij/doma/foto-prostitucija-pri-dragu-alini-dekleta-v-kabinah

Tako v Sloveniji kot na Hrvaškem so ženske, ki nudijo spolne storitve, v raziskavi o prostituciji izrazile željo, da bi bile pri svojem delu bolj varne. Poleg tega so si želele, da bi bile bolj obveščene o zakonodaji s področij, ki jih zadevajo, in človekovih pravicah, so na današnji razpravi v Ljubljani povedale avtorice raziskave.

Prostitucija je v državah nekdanje Jugoslavije spregledana in marginalizirana tema. Na Hrvaškem je kriminalizirana, vdajanje prostituciji je obravnavano kot prekršek, medtem ko je v Sloveniji uveljavljena dekriminalizacija, ko seksualne delavke in delavci niso preganjani. Pač pa prostitucija ostaja prekršek, če se dogaja na javnem mestu ali vznemirja javni red in mir, je na današnji razpravi v Ljubljani o prostituciji dejala ena od avtoric raziskave z naslovom Primerjava režimov prostitucije na Hrvaškem in v Sloveniji Mojca Pajnik.

V obeh državah po njenih besedah prihaja do kršenja pravic tistih, ki nudijo spolne storitve. Prav tako ni iniciativ in organizacij, ki bi jih združevale, in ne programov, ki bi naslavljali njihove potrebe.

Razpravo sta pripravila Mirovni inštitut iz Ljubljane in Inštitut družbenih znanosti Ivo Pilar iz Zagreba v sodelovanju z Amnesty International Slovenije in Zavodom TransAkcija.

Sogovornice v raziskavi iz Ljubljane so se za obravnavano dejavnost odločile zaradi finančnih težav ali iz želje po boljšem standardu življenja. Nekatere delujejo same, druge skupaj s kolegicami, je povedala raziskovalka Emanuela Fabijan.

Po njenih besedah so med težavami pri delu naštele neplačevanje za spolne storitve, nadlegovanje, siljenje v spolni odnos brez uporabe kondoma in fizično nasilje. Kot je povzela raziskovalka, nasilja največkrat ne prijavijo med drugim zaradi negativnih izkušenj s policijo. Z namenom, da bi se izognile nasilnim strankam, se s kolegicami denimo povezujejo v skupine. Z zvodniki pa imajo praviloma slabe izkušnje, je dejala Fabijanijeva.

Sogovornice so med drugim izrazile potrebo po družbeni destigmatizaciji prostitucije, izpostavile pa so tudi težave, ki jih imajo zaradi prekarnega dela, kot je denimo nepriznavanje delovne dobe. Poleg tega so menile, da bi jih morali policisti obravnavati kot enakovredne državljanke, medtem ko jih zdaj zaničujejo.

Tudi na Hrvaškem, kjer so intervjuje opravili v Zagrebu in Splitu, si ženske, ki nudijo spolne storitve, po besedah Ivane Radačić z Inštituta družbenih znanosti Ivo Pilar v Zagrebu želijo boljšega odnosa s policijo. Po drugi strani pa poročajo tudi o dobrih izkušnjah z njo in pri tem denimo omenjajo korektno ravnanje v primerih prijave kraje.

Izpostavile so tudi težave v sodnih postopkih, je dejala raziskovalka. Tako so menile, da jim je kršena pravica do pravične obravnave in poštenega sojenja. Pogosto jim vzamejo tudi roditeljsko pravico. Še zlasti pa so izrazile željo, da prostitucija v državi ne bi bila več kriminalizirana.

V današnji razpravi v Ljubljani je ženska, ki se je predstavila kot seksualna delavka, menila, da bi morala širša javnost vedeti več o prostituciji. Številne stranke denimo pogosto potrebujejo le pogovor, je dejala. Spolnih odnosov je po njenih besedah veliko manj, kot si javnost morda misli.

Predvsem pa je menila, da bi morali publikaciji z izsledki raziskave o prostituciji v Sloveniji in z informacijami o pravicah seksualnih delavcev, ki sta jih objavila Mirovni inštitut in Inštitut Ivo Pilar, priti do tistih, ki sta jim namenjeni.

Raziskovalni projekt Primerjava režimov prostitucije na Hrvaškem in v Sloveniji: preseganje izključevanja in zagotavljanje človekovih pravic je potekal lani in letos. Raziskovalci so bili z Mirovnega inštituta in Inštituta Ivo Pilar, finančno pa ga je podprl Independent Social Research Foundation.

Policija išče osebo, ki je v Beogradu s topim predmetom do smrti pretepla Ivano Vučetić (37). Zločin se je zgodil v noči na nedeljo, njeno truplo pa je bilo najdeno zjutraj v zapuščenem vagonu na glavni železniški postaji, kjer je živela zadnje dni. Novosti poročajo o sumu, da se je ženska ukvarjala s prostitucijo. Preiskava ne izključuje možnosti, da jo je pokončal migrant, ki je bil njena stranka. Prav migrantom je menda pretežno ponujala spolne storitve. Na kraju umora je bil najdem okrvavljen kol, telo pokojnice pa je polno znakov nasilja. Domnevajo, da so jo pokončali s tem kolom.

Truplo brez spodnjega dela oblačil je v nedeljo zgodaj zjutraj našel neki mladenič. O tem je takoj obvestil delavce na železniški postaji, policija pa je z njim opravila razgovor. Za zdaj ni znano, ali je povezan z zločinom.

Vir: Slovenske Novice

Dobrih osemnajst tisoč evrov bo morala plačati država po še ne pravnomočni sodbi Jožetu Canku za škodo, ki jo je imel, ker je 41 dni neutemeljeno ždel v priporu. Od tega pet tisoč evrov za priporniške dni, preostali znesek pa kot nadomestilo zaradi izgube zaslužka, vse to z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Takrat 48-letni Cank se je znašel v priporu 6. maja 2001 potem, ko so policisti izpeljali akcijo v njegovem lokalu, slovenjgraško tožilstvo pa je nato vložilo obtožbo zaradi kaznivih dejanj posredovanja pri prostituciji in spravljanja v suženjsko razmerje. Sumili so ga (predhodno je bil že kaznovan), da je skupaj s soobtoženimi iz Ukrajine v Slovenijo pripeljal dekleta, stara od 18 do 22 let, njihova naloga pa naj bi bili zabavanje gostov z artističnim programom in občasno kakšna pijača, za kar naj bi dobile od 300 do 500 nemških mark na mesec. Ukvarjati naj bi se morale tudi s prostitucijo. A postopek ni dobil epiloga, saj je tožilstvo deset let po vložitvi obtožnice to umaknilo, ker je nastopilo absolutno zastaranje kazenskega pregona, do takrat pa ni bilo mogoče zagotoviti zaslišanja 16 tujih državljank, ki so vmes odšle iz Slovenije.

Zahteval več

Aprila 2011 je sodišče kazenski postopek ustavilo s sklepom, ki je postal pravnomočen v začetku septembra tega leta, s čimer se je Canku odprla pot do odškodnine. Za neutemeljen odvzem prostosti, trajno krnitev ugleda, časti in dobrega imena ter zmanjšanja življenjske aktivnosti je s tožbo na ljubljanskem okrožnem sodišču zahteval skupaj 34 tisočakov, za poplačilo premoženjske škode oziroma zaradi izgube dobička pa najprej 23, nato pa je zahtevek znižal na 13.000 evrov odškodnine.

Medtem ko 41 dni, prebitih v priporu, ni sporno, je bila za toženo državo vprašljiva zlasti višina zahtevane odškodnine, in sicer, ali je škoda v vzročni zvezi s priporom, ter zamudne obresti.

Cankova takratna zunajzakonska partnerica je, zaslišana kot priča v pravdi, trdila, da se mu je zaradi pripora »življenje popolnoma obrnilo na glavo. Tudi meni in najinima dvema otrokoma«. Z njim se, kot pravi, tudi ni mogla več normalno pogovarjati in sprva je mislila, da se bo stanje počasi izboljšalo. A se to ni zgodilo, zaradi česar sta se razšla. Okrožno sodišče je sicer partneričino izpoved sprejelo kot verodostojno in iskreno, ni pa upoštevalo navedb, da je pripor kriv za razpad njune zveze, ne nazadnje še vedno oba stanujeta na istem naslovu, je ugotavljalo.

Poleg družinskega življenja je po trditvah Canka trpelo tudi poslovanje njegovega lokala, saj je zaradi velikega medijskega

zanimanja za primer, v katerega naj bi bil vpleten in zaradi česar je pristal tudi v priporu, vanj zahajalo vedno manj strank. Trdi, da je pred priporom veljal za uspešnega in uglednega podjetnika, imel je urejeno družinsko življenje, »poznal ga je cel svet«, tak njegov ugled pa je bil z obširnim poročanjem medijev okrnjen, upoštevajoč težo in naravo očitanih kaznivih dejanj, kar da mu je povzročilo intenzivne duševne bolečine.

Država ne odgovarja za medije

Sodišče Cankove navedbe, da je imel pred priporom občutek, da je relativno znan in da uživa ugled uspešnega podjetnika, objektivizira s splošno znanim dejstvom, da širša družba na vodenje nočnega lokala ne gleda kot na posebej ugleden poklic, ne dvomi pa, da je na tožnikove duševne bolečine vplivalo tudi poročanje medijev. A zanje država po mnenju sodišča ne more odgovarjati.

Čeprav ima Cank po ugotovitvah izvedenke psihiatrične stroke zaradi pripora določene trajne posledice, ni dokazal, da gre za tako resne trajne okvare na duševnem zdravju in osebnostni strukturi, da bi bil poleg odškodnine za nepremoženjsko škodo upravičen do posebne dodatne odškodnine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Kot primerno odškodnino mu je sodišče dosodilo zato 5000 evrov, zahtevo za preostalih 29.000 evrov odškodnine pa je zavrnilo.

Zahteval je posebej 15.000 evrov zaradi duševnih bolečin zaradi razžalitve dobrega imena in časti z medijskim poročanjem o njegovem priporu, a je sodišče ta zahtevek zavrnilo, saj je posledice publicitete že upoštevalo pri odmeri enotne odškodnine, posebnih okoliščin, ki bi ga upravičevale do samostojne odškodnine iz tega razloga, pa ni niti zatrjeval niti izkazal. Tožnikov poklic – vodenje nočnega lokala – po razlagi sodišča ni odvisen od njegove osebne neoporečnosti, kot to velja na primer za župana, policista ali odvetnika. Poleg tega država ne more dogovarjati za morebitno prekoračitev svobode izražanja medijev, temveč so za to odgovorni konkretni mediji.

Izguba zaslužka

Je pa sodišče Canku dosodilo 13.269 evrov zaradi izgube zaslužka v letu 2001 od odreditve pripora do konca tega leta, saj je tolikšno izgubo dobička v nočnem lokalu izračunala izvedenka ekonomske stroke. To odškodnino mu mora država plačati z zakonskimi zamudnimi obrestmi od marca 2002, odškodnino za nepremoženjsko škodo (5000 evrov) pa od avgusta 2014. Cank mora državi vrniti 3900 evrov pravdnih stroškov, je še sklenilo okrožno sodišče.

Sodba še ni pravnomočna; spis je trenutno na višjem sodišču zaradi vložene pritožbe.

Bolgarka, že obsojena zaradi zlorabe prostitucije, je tokrat opravljala druge posle.

Brežice – Tsvetomira Konstantinova Petrova je med umazano perilo v »svojem« ­audiju namestila motilno napravo, da je ne bi dobili. Toda pri fizičnem pregledu na državni meji ji motilna naprava ni pomagala. Avtomobil so ji vzeli, njo pa vtaknili v ječo.

Osem mesecev zapora, 1000 evrov stranske denarne kazni, plačilo sodne takse in stroškov postopka ter za dodatek še plačilo privedbe na sodišče in podaljšanje pripora je skupni izkupiček, ki ga bo plačala Bolgarka zaradi prikrivanja in ponarejanja listin. Obdolžena, ki je bila kot solastnica javne hiše pred leti v Italiji obsojena na leto in štiri mesece zapora zaradi zlorabe prostitucije in je kazen že odsedela, se je tokrat lotila drugačnega posla.

Nizka kazen

Zadnjega januarja je ob pol dveh zjutraj od neznane osebe v Bologni prevzela audi A4, vreden 12.000 evrov, in se z njim takoj podala v Bolgarijo. Ob 9. uri so pri kontroli na slovenskem mejnem prehodu ugotovili, da je lastnik avtomobil dan pred tem ob 17. uri parkiral na parkirišču v Bologni, Konstantinova Petrova pa je do prevzema vozila ob pol dveh zjutraj uredila oziroma ponaredila papirje za ukraden avtomobil, imela je tudi ponarejeno pooblastilo za vožnjo vozila. Sprva je na sodišču trdila, da ji je nekdo posodil avtomobil za tri dni, da bi se z njim odpeljala v Bolgarijo. Pozneje je dejanje priznala, v njenem avtomobilu pa so odkrili tudi motilno napravo za GPS in druge sledilne naprave. Povedala je, da ni vedela, kakšna naprava je to, dali so ji jo, da bi jo odpeljala v Bolgarijo. Kljub temu motilne naprave ni imela na vidnem mestu, ampak jo je skrila med umazano perilo, saj je računala, da tam policisti ne bodo ­brskali.

Sodišče je ugotovilo, da je Bolgarka storila dejanje iz koristoljubja, ker pa je to priznala, so ji določili razmeroma nizko kazen – sedem mesecev za prikrivanje in dva meseca za ponareditev listin, ter ji nato izrekli enotno kazen osem mesecev zapora. Tožilec Bogdan Matjašič, ki je prepričan, da je Bolgarka članica organizirane skupine, ki krade vozila in jih spravlja iz Evrope na območje Balkana in v Bolgarijo, pa tudi pri posedovanju javne hiše je imela sostorilce, je zanjo predlagal enoletno zaporno kazen. Njen zagovornik je predlagal pogojno kazen. Sodba še ni pravnomočna.

Prostitutka May v izzivalnem mornarskem oblačilu samozavestno napoveduje, da se tajsko mesto sumljivega slovesa Pataja ne bo bistveno spremenilo, čeprav si oblast prizadeva ukrotiti to »mesto greha«. O tem je trdno prepričana, saj se tako kakor več deset tisoč drugih prostitutk, ki se ukvarjajo s to dejavnostjo, nikakor ne namerava odpovedati svoji službi. Poleg tega nič ne kaže, da bi se število tujih turistov, ki iščejo spolne storitve, zmanjševalo.

Pataja leži dve uri vožnje iz Bangkoka proti vzhodu, svoj umazani sloves pa je mesto pridobilo med vietnamsko vojno, ko so se ameriški vojaki tu zabavali v prostem času. Zdaj se v mestu, znanem po tem, da v njem ne veljajo običajna pravila vedenja, obračajo velike vsote denarja in najuspešnejše prostitutke tu zaslužijo od 70.000 do 150.000 bahtov (od 2000 do 4000 dolarjev) na mesec, kar je do desetkrat več od povprečne plače v državi. »Tu zaslužim veliko denarja zase in za svojo družino,« je May povedala za tiskovno agencijo AFP, medtem ko je poskušala privabiti morebitne stranke blizu Walking Streeta –skoraj dva kilometra dolge ulice, na kateri delujejo številni bari in klubi z glasno elektronsko plesno glasbo. Stroga oblast in red Toda oblast, ki jo skrbi za ugled Tajske, se je odločila ukrepati, saj pogosto poročanje o mladoletnih prostitutkah na ulicah, o uživanju mamil in delovanju mafije vedno bolj škodi ugledu Pataje. May, ki je transseksualka, je povedala, da so se v zadnjih tednih razmere v rdeči četrti spremenile, saj policija in vojska pogosteje pregledujeta območje, odkar je stroga oblast ukazala, da je treba vzpostaviti red v tem tajskem mestu. Policijski podpolkovnik Sulasak Kalokvilas je eden tistih, ki so jim ukazali, naj opravijo nekaj, kar se mnogim zdi sizifovo delo: odpraviti mora ponujanje spolnih storitev v Pataji. »Preprečujemo nespodobne in opolzke predstave. Takšne bare poskušamo popolnoma spremeniti,« je povedal. Medtem ko je pojasnjeval, kaj je njegova naloga, je za njim postavala množica žensk v izzivalnih oblačilih in poskušala privabiti stranke v bare s pomenljivimi imeni: Tabu, Točka G in Fahrenheit –nočni lokal, ki trdi, da ima »najbolj vroča dekleta v Pataji«. »Fantje in dekleta, ki delajo v barih, se ne ukvarjajo s prostitucijo,« je dejal patajski vodja policije polkovnik Apičai Kropeth in zvenel tako kakor značilni predstavnik tajske policije, o kateri se pogosto zdi, da ni v stiku s tem, kar se res dogaja na ulicah Pataje. »Delajo kot natakarice in natakarji, sedijo in se pogovarjajo s strankami, nekateri tudi plešejo v predstavah,« je povedal.

Odmevne, a omejene akcije

Številni mestni prebivalci pravijo, da so že navajeni takšne moralne ogorčenosti, kakršno je opaziti v zadnjem času: oblast se zaradi negativne publicitete v tujih medijih odloči za odmevne, a omejene akcije, s katerimi poskuša omejiti dejavnost, ki plačuje račune vsem v mestu. »Mar pričakujete, da bodo divji lovci poskrbeli za uveljavitev predpisov v gozdu?« je odgovoril neki Zahodnjak, ki zdaj živi v Pataji, potem ko so ga vprašali, ali bo oblast res očistila rdečo četrt. Ponujanje spolnih storitev zagotavlja zaslužek lastnikom barov, dekletom, masažnim salonom, hotelirjem, taksistom, mafiji, po mnenju mnogih pa tudi policistom, ki bi morali skrbeti za red. Tajci temu pravijo »pon prajote«, pravi britanski novinar Andrew Drummond, ki je dvajset let poročal o kriminalu na Tajskem. »To pomeni, da sedanje razmere koristijo vsem, saj zagotavljajo visoke zaslužke, stanje pa kratko malo ne bi moglo biti takšno, če policija tega ne bi dopuščala.« Apičai kljub temu vztraja, da njegovi policisti »zagotovo ne sprejemajo podkupnin«. Prostitucija je na konservativnem Tajskem prepovedana, vendar je marsikje na voljo tako krajevnim prebivalcem kot tujim obiskovalcem. Podjetja izkoriščajo vsem znano luknjo v zakonu, da se izognejo kazenskemu pregonu, in najemajo prostitutke v barih kot osebe, ki zabavajo goste in se pogovarjajo z njimi. Za manjše »plačilo v baru« –to ponavadi stane približno 500 bahtov (14 dolarjev) –si gost lahko privošči »kratek pogovor« nekje v ozadju, kjer je kakršen koli dogovor o spolnih storitvah sklenjen samo med stranko in prostitutko. Oblast zdaj obljublja, da bo odpravila to dejavnost, vendar nihče ne govori o tem, kaj se bo zgodilo s prostitutkami, ki s svojo plačo pogosto skrbijo za velike družine. Nihče ne pozna dejanskih podatkov, toda leta 2014 je organizacija Unaids v svojem poročilu zapisala, da na Tajskem deluje približno 140.000 prostitutk. Samo v Pataji jih je menda več deset tisoč.

Zatočišče za tuje kriminalce

Turistični delavci pravijo, da se veselijo sprememb, saj so prepričani, da bi tako v mesto prišlo več družin, ki bi se ukvarjale s športom, denimo z vodnimi športi in golfom. »Že zdaj imamo na voljo vso potrebno infrastrukturo,« je povedala Sulada Sarutilavan, direktorica turističnega urada v Pataji. Lani je približno 12 milijonov turistov –med njimi je bilo 70 odstotkov tujcev –obiskalo tajsko mesto, ki ima zdaj na voljo 100.000 sob v 2000 hotelih, namenjenih tako nezahtevnim obiskovalcem z nahrbtniki kot družinam in turistom, ki iščejo hotelsko ponudbo z igrišči za golf. Vsi, ki obiščejo Patajo, ne pridejo samo zaradi spolnih storitev, vendar Sarutilavanova priznava, da mnogi res dobro poznajo slab sloves Pataje in časopisne naslove, ki pišejo o kriminalu v mestu. »Zaradi vsega tega nam je nekoliko neprijetno,« je povedala. Umora, ki sta se zgodila pred kratkim, sta spet opozorila na to, da je mesto znano kot zatočišče za tuje kriminalce. Januarja so ustrelili britanskega poslovneža Tonyja Kenwaya, ko je zapustil telovadnico, policija pa je umor povezala s spornimi poslovnimi naložbami. Leta 2015 so nekdanjega člana skupine Hell's Angels iz Avstralije ugrabili sredi belega dne in ga umorili. Tujci, ki so se preselili v Patajo, obžalujejo umore, vendar trdijo, da je mesto na splošno dovolj varno in da življenjski stroški niso visoki. »Kadar koli sem se hotel zvečer zabavati doma v Coventryju, sem vedno videl dva ali tri pretepe. Tu se počutim popolnoma varnega,« je povedal Britanec Bryan Flowers, ki se je v Patajo preselil pred desetimi leti in je zdaj lastnik ducata barov. Mnogi so tudi prepričani, da se lahko razkošni hoteli, nakupovalna središča in igrišča za golf razvijajo hkrati z drugimi dejavnostmi v mestu, znanem po divjem nočnem življenju. »Ravno zato sem prihaja veliko ljudi,« je povedal Simon Peatfield, še en Britanec, ki ima v lasti restavracije in športne bare. »Tudi golfa se namreč čez nekaj časa naveličaš. « AFP

BTC apartmaji imajo novo telefonsko številko: 064 124 418.

Na sodišču so prek videokonference zaslišali Madžarko "Nikol", ki naj bi bila žrtev trgovine z ljudmi. V Ljubljani se je prostituirala zaradi finančnih težav, obtožene Biljane Bažika, ki ji je šla polovica zaslužka, pa ni imela za izkoriščevalko.

»Znanka mi je povedala, da se da na seksualnem področju dobro zaslužiti, zato sem po facebooku navezala stik z Bibo. Sama sem jo prosila, ali lahko delam pri njej. Nisem je imela za delodajalko, bilo je, kot če bi bila pri njej v podnajemu. Od mene ni imela nobene koristi. Zelo je bila prijazna, prisrčna, vse se je dalo z njo pogovoriti,« je na madžarskem sodišču pričala 37-letna Madžarka, ki je pred leti v Ljubljani delala kot prostitutka z vzdevkom Nikol. Kot oškodovanko so jo prek videokonference zaslišali na sojenju 40-letni Biljani Bažika - Bibi, obtoženi trgovine z ljudmi.

Z Madžarom Petrom Orsosom, ki je za zdaj za naše sodišče nedosegljiv, in še nekaj neodkritimi storilci naj bi na Madžarskem novačila revna in brezposelna dekleta ter jim obljubljala dober zaslužek s prostitucijo v naši državi. Šele pozneje naj bi izvedela, da bo to njihovo edino delo, da bodo denar morale služiti vse dni v tednu po najmanj deset ur in da bo šla polovica zaslužka Bažikovi. Od avgusta 2010 do marca 2015 naj bi nanovačila 13 tujk, med njimi tudi Nikol.

Pet ali šest strank na dan

Tožilec Jože Levašič trdi, da jo je izkoristila, saj je bila mati štirih otrok v domovini brezposelna in brez sredstev za preživljanje. V Ljubljani jo je marca 2013 nastanila v Glavarjevi ulici (Bažikova je v ta namen najela štiri stanovanja) in potem dve leti oglaševala njene storitve. Pol denarja naj bi šlo v njen žep, ji pa ni zagotavljala nobene socialne in zdravstvene varnosti, dostojanstva pri delu ter poštenih in pravičnih delovnih razmer. Z njo naj bi zaslužila najmanj 7000 evrov.

Nikol se ni počutila izkoriščane, tako je vsaj pričala. Po njenih besedah je vedela, kaj jo v Sloveniji čaka, Bažikova ji je povedala za cene, delovni čas in tako dalje. »Delala sem, kolikor sem hotela, in ko sem želela domov, sem šla,« je povedala. Ob prihodu jo je neki moški fotografiral, potem pa je Bažikova poskrbela za oglase. Sicer je zelo malo razumela slovensko, a se je, kot kot dejala, s strankami vseeno sporazumela. Na vprašanje, koliko jih je imela na dan, je odvrnila, da ne veliko. »Pet ali šest v povprečju. Cena je bila 50 ali 70 evrov, če se prav spomnim. To je bil normalen seks s kondomom,« je razložila. Tožilec trdi, da je občasno delala dve leti, ona pa, da je bila tu kake štiri mesece, a ne neprekinjeno – delala je dva tedna, potem šla za krajši čas domov k otrokom, nato se je spet vrnila. Prevažal jo je Damir Juretić, ki prav tako sedi z Bažikovo na zatožni klopi. Obtožen je tudi Danijel Krebs, tudi on je bil voznik, trdi tožilstvo.

Bažikova je poskrbela za vse

Na vprašanje, koliko je potem v dveh tednih zaslužila, je odvrnila, da 100 ali 150 evrov. Da je polovico zaslužka predala Bažikovi, se ji ni zdelo sporno: »Plačevala je stanovanje, telefon, hrano, kondome, čistila, vse...« Stanovanje si je delila s tremi ali štirimi dekleti, včasih so si kaj skuhale same, sicer pa je tudi za to skrbela obtoženka. »Na Madžarskem sem prej imela službo, potem pa se zaradi otrok nisem mogla vrniti na delo. Z možem sva se ločila, živela sem od porodniškega nadomestila. To je bilo moje prvo potovanje v tujino. Vse, kar sem v Ljubljani zaslužila, je šlo za otroke. Vse sem poslala domov, v Sloveniji sem si kupila le dve obleki,« je povedala Nikol, ki proti obtoženim ni vložila nobenega premoženjskopravnega zahtevka. V tej zadevi so jo enkrat na madžarskem sodišču že zaslišali, takrat je zanikala, da bi bila kdaj v Sloveniji. Zdaj je pojasnila, da je bila takrat zraven tudi mama in jo je bilo sram priznati, kaj je počela.

Vir: Dnevnik

Prva sodnica ni sprejela sporazuma o priznanju krivde Franceta Ribnikarja, druga pa v tem ni videla nobene ovire. Zaradi pomoči pri trgovini z ljudmi je dobil leto in šest mesecev pogojne zaporne kazni in pet tisočakov denarne.

Sodnica Mojca Kocjančič je sprejela priznanje Franceta Ribnikarja, da je pomagal hudodelski združbi, ki sta jo vodila zakonca Drago in Alina Leskovšek in se je ukvarjala s trgovino z dekleti iz Ukrajine in Moldavije. Dobil je pogojno kazen poldrugega leta zapora s štiriletno preizkusno dobo in še 5000 evrov stranske denarne kazni, ki jo mora plačati v dveh letih. Zanimivo je, da je sodnica Dejana Fekonja, ki se je prej ukvarjala s tem primerom, njegovo priznanje zavrnila. Ni bila namreč prepričana, ali je storil to kaznivo dejanje ali morda kakega drugega – ali pa sploh nobenega.

Zaradi odbitkov celo v »minusu«

Kot smo že pisali, naj bi po prepričanju tožilstva Leskovškova, Milan Živić in Marko Kern sodelovali v hudodelski združbi, ki je novačila tuja dekleta, da bi v Sloveniji delale kot barske plesalke za 6000 evrov na mesec. Obljube so bile prazne, saj so se nato ukvarjale s prodajo spolnih uslug za bistveno nižje plačilo. Leskovškova naj bi imela v baru Veronika v Dragočajni in klubu Red&Black na Mlaki pri Kranju od novembra 2013 do aprila lani nastanjenih najmanj 34 deklet, ki so se ukvarjale s prostitucijo. Za spolni odnos je stranka posameznici plačala od 100 do 150 evrov, ki so šli v roke vodji lokala (Leskovškovi oziroma njenemu namestniku Kernu ali Živiću). Dekle je nato dobilo 50 do 75 evrov za spolni odnos ter okoli pet evrov na prodano drago pijačo (stale so 20, 30 ali več evrov). Tiste, ki niso dosegle norme pri prodaji pijač in plesov, so morale del plače vrniti. Plačevale so tudi odškodnino za dopust, nastanitev, pa tudi namišljene stroške za pridobitev delovnega in bivalnega dovoljenja. Po vseh odbitkih jim je ostalo le malo, nekatere so bile celo zadolžene, piše v obtožbi. In še, da so morale biti delodajalcem ves čas na voljo, niso mogle izbirati ne časa ne kraja za spolne odnose, niti tega, s kom bi bile intimne.

Ribnikar se je znašel v postopku, ker je dal štirim dekletom na razpolago prostore za bivanje ter jih prevažal do lokalov ali strank. Kmalu po pravnomočnosti obtožbe je s tožilstvom sklenil sporazum o priznanju krivde, ki pa ga sodnica Fekonjeva ni sprejela. »Imam občutek, da ste priznali le zato, ker vam je bila ponujena pogojna kazen. Toda sporazuma nisem zavrnila zato, ampak ker bo treba razčistiti, ali ste res krivi pomoči pri trgovini z ljudmi ali morda pri zlorabi prostitucije – ali pa ničesar,« je povedala februarja na predobravnavnem naroku. Ker tako zahteva zakon, je morala nato predlagati svojo izločitev, ki jo je predsednik sodišča potrdil, in Ribnikarjev primer je bil dodeljen Kocjančičevi.

Drugi niso priznali

Njeno stališče pa je drugačno. Ribnikarjevo priznanje je v celoti sprejela, češ da je podprto tudi z drugimi dokazi v sodnem spisu. Še pred tem je obtoženi potrdil, da so očitki tožilstva resnični. »Punce so bile pri meni in mi tudi pomagale. Peljal sem jih k zdravniku, če je bilo treba, ali pa v trgovino,« je dodal. Kocjančičeva ga je obsodila na kazen, dogovorjeno v sporazumu, plačila stroškov postopka pa ga je oprostila. A večji del dela sodišče še čaka. Ker Leskovškova, Živić in Kern krivde niso priznali, bo sodnica Fekonjeva opravila običajno sojenje. Kdaj se bo začelo, še ni znano, saj se še vedno odloča o pritožbah na njeno odločitev, da zavrne predloge obrambe o izločitvi dokazov iz spisa.

Vir: Delo

http://www.delo.si/novice/ljubljana/stolpnica-na-topniski-najlepsa-v-mestu.html

Soba za dva je prijeten diskreten prostor, ki ga lahko koristite za crkljanje, za masiranje in kdor je radovedne sorte, tudi za učenje oz. samoizobraževanje.

Garni pension Pibernik Pr' Hostar - samotna in idilična lokacija, priložnost za razvajanje v dvoje.

Ruski predsednik Vladimir Putin je nedavno morda res bleknil, da so ruske prostitutke najboljše na svetu, a to ne spreminja dejstva, da delajo v skritem svetu, daleč od zakonov in roke pravice, s čimer so le še bolj izpostavljene nasilju in spolno nalezljivim boleznim. Novinarska ekipa francoske tiskovne agencije AFP je nedavno dobila dostop to tajnega bordela v Sankt Peterburgu, ki obratuje v velikanskem stanovanjskem bloku iz Stalinovih časov.

Vrata odpre receptorka »salona« Ina, ki je po videzu nekje v tridesetih letih, in gostom pove, naj gredo kar v kuhinjo: »Nadja dela, Nastja in Madina pa sta tam.« In dekleti (stari 31 in 20) sta res tam: v haljah gledata televizijo in srkata čaj. V pogovor z novinarji sta privolili samo zato, ker zaupata aktivistki iz edine ruske nevladne organizacije Srebrna roža, ki pomaga prostitutkam.

Regina Ahmecjanova večere preživlja v tajnih bordelih, kjer dekletom in ženskam deli kondome in jim ponuja testiranje za virus HIV. To je za spolne delavke še kako pomembno, saj število okužb s HIV v Rusiji spet narašča: lani so našteli kar 103.000 novih primerov, kar je za pet odstotkov več kakor leto poprej. A to so uradne številke: okužb je verjetno še veliko več. Prostitutke priznavajo, da stranke pogosto zahtevajo nezaščitene spolne odnose. »Tepli so me že in mi grozili z nožem, da sem seksala brez kondoma,« pravi Madina, ki je prišla iz Uzbekistana in govori le malo rusko. »S strankami sem imela že veliko težav, a sem se naučila skrivati strah,« doda Nastja, ki je v Sankt Peterburg prišla z uralskega konca države. Na dan imata po deset do petnajst strank, ki za storitev odštejejo po 2000 rubljev (dobrih 32 evrov), od česar vsaka prejme le polovico.

Prostitucije uradno ni?

»Ruske prostitutke so popolne izobčenke brez vsakršne zaščite,« pravi ustanoviteljica Srebrne rože Irina Maslova. In ona ve, o čem govori: preden je leta 2003 postala aktivistka in ena redkih javnih bork za pravice prostitutk, je šest let prodajala svoje telo. Čeprav je prostitucija v Rusiji prepovedana, je kaznovana le s 1500 rublji (okoli 24 evri) globe, zvodnikom pa sicer grozi do tri leta zapora, a jih le redko obsodijo, saj bi morala policija v tem primeru slediti vsem finančnim transakcijam.

»Pravijo nam, da naš poklic ne obstaja. Za vlado torej ne obstajamo, in ker gre le za administrativni prekršek, smo popolnoma nezaščitene in brez pravic,« opozarja Maslova, ki je prepričana, da bi le legalizacija prostitucije končala zlorabe žensk in odprla pot do ustanovitve sindikata spolnih delavk. A za zdaj ni videti, da bi se to kaj kmalu zgodilo, saj se uradna politika zavzema za tradicionalne vrednote, v kampanjah proti aidsu in HIV pa zagovarjajo predvsem zvestobo.

Prostitucija v Sovjetski zvezi uradno sploh ni obstajala. V poznih 80. letih prejšnjega stoletja so se začele pojavljati prostitutke, ki so ponujale storitve zahodnjakom in zahtevale plačilo v trdni valuti. V 90. letih so bile že nekaj vsakdanjega na moskovskih ulicah, v novem tisočletju pa so začele izginjati v bordele oziroma stanovanjske bloke, kjer so storitve ponujale v »masažnih salonih«. Leta 2015 je poslovni časnik Kommersant zapisal, da bordele ščitijo korumpirani policisti, in navedel imena več nekdanjih mož postave, ki se ukvarjajo s tem.

Aktivisti ocenjujejo, da v Sankt Peterburgu, drugem največjem ruskem mestu, dela od 4000 do 6000 prostitutk. »Prihajajo iz različnih družbenih slojev,« pravi Ahmecjanova. »Med njimi so študentke, ločenke in celo gospodinje, katerih možje ne vedo – ali pa tako vsaj pravijo –, s čim se ukvarjajo.« Le okoli deset odstotkov jih dela na ulici, preostale pa so v neuradnih bordelih v stanovanjskih naseljih. Stranke jih najdejo prek majhnih oglasov na stenah hiš ali avtobusnih postajah, kjer sta po navadi zapisana le ime in telefonska številka.

Vir: Slovenske novice

Zapornik Damjan Puzavac, ki je pred leti polnil medije tudi pod vzdevkov Robin Hood, toži državo zaradi ravnanja policije ob aretaciji zaradi suma zvodništva in izsiljevanja. Policisti naj bi grobo zlorabili pooblastila in ga tudi hudo poškodovali. »Šlo je za nekakšno predstavo, 45 minut sem moral ležati na tleh, dokler niso prišle še televizijske kamere,« nam je povedal tožnik, ki zahteva 26.000 evrov odškodnine plus zakonite zamudne obresti. Na sodišču ga bodo zaslišali maja.

»Nisem se upiral«

Preiskovalci so Puzavca že mesece tajno zasledovali in mu prisluškovali, 9. junija 2009 pa so se odločili za aretacijo. Zgodilo se je v trenutku, ko je bil Puzavac zaradi težav z vozilom na avtomobilskem servisu. Po njegovih navedbah je nenadoma pridrvelo neoznačeno vozilo brez tablic, z njim pa štirje s puškami in brez oznak na oblačilih. Kot pravi, so ga prej že petkrat poskušali ubiti, zato se je obrnil, da bi pobegnil. A potem je zagledal še policiste z oznakami, položil je roke na pokrov motorja in počakal. Takrat ga je policist s puškinim kopitom močno udaril za uho, kjer ima še danes brazgotino. Čez glavo so mu poveznili vrečo, nekdo pa mu je skočil na zadnji del kolena. Potem je tam ležal, dokler ga niso posnele še kamere ene od TV-postaj. Zaradi poškodb so ga odpeljali k zdravniku: s kolenom je bilo najhuje, moral je tudi na operacijo. Pravi, da se je zdravljenje končalo šele leta 2014, ko je tudi vložil tožbo.

Prepričan je, da bi si za aretacijo lahko izbrali kak drug kraj, kjer bi bilo bolj varno in brez publicitete. In da uporabljena sila ni bila upravičena, saj se ni prav nič upiral. »Za tako ukrepanje ni bilo nobenega vzroka. Vedeli so, da v Sloveniji nikoli nisem uporabil sile,« je izjavil. A domnevati gre, da je policija upoštevala njegovo ravnanje na sploh, ne le v naši državi. Puzavac je bil namreč v Srbiji že obsojen zaradi umora in izsiljevanja. Dobil je enajst let, a je leta 2001 izza rešetk v Sremski Mitrovici pobegnil. S še enim slovenskim zapornikom, obsojenim zaradi tihotapljenja 180 kilogramov heroina, in nekim Hrvatom so na vrata zaporniškega stranišča obesili obvestilo, da je v okvari. Nato so skopali 21 metrov dolg rov, skozi katerega so prišli na svobodo.

Po sporni aretaciji je bil Puzavac obtožen zaradi zlorabe prostitucije in izsiljevanja ter na koncu tudi obsojen na osem let in pet mesecev ter plačilo 32.000 evrov denarne kazni. Na sojenju je trdil, da prostitutk ni izkoriščal, saj so ga ženske, ki so se že prostituirale, same prosile za pomoč in zaščito. Kot je dejal, je bil nekakšen Robin Hood: najel je stanovanja, nakupil postelje, posteljnino, brisače, šampon, mehčalec in tako dalje, poravnaval je vse stroške. Z izračunom sodnikov, da je s prostitutkami v dobrem letu zaslužil več kot 80.000 evrov, se ni strinjal, prav tako tudi ne z razsodbo, da je izsiljeval nekega moškega, ki je moral nanj prepisati celo svojega beemveja serije 7.

Na strgana oblačila bo pozabil

To in srbsko kazen so mu na koncu združili, tako da po podatkih, ki smo jih pridobili s sodišča, zdaj služi 19 let in pol dolgo kazen. Ima pa še en odprt postopek – neko Hrvatico na otoku Pag naj bi ogoljufal, da je ostala tako brez nekaj več kot 40 tisočakov vrednega apartmaja kot brez denarja, kar pa on zanika. Sojenje se je začelo že leta 2014, zdaj pa sodišče čaka na neke dokumente iz Hrvaške. Puzavac pravi, da je vložil že pet nadzorstvenih pritožb, a se sojenje vseeno nikamor ne premakne. Postopek naj bi zastaral prihodnje leto.

V zvezi s tožbo proti državi je bil te dni razpisan poravnalni narok, ki ni uspel. Vabljen je bil tudi pooblaščenec zavarovalnice, a je sporočil, da zavarovalnica ne jamči za odškodninske zahtevke, ki se nanašajo na zlorabo policijskih pooblastil. Zaradi zastaranja je Puzavac odstopil od dela tožbe, ki se nanaša na premoženjsko škodo: na račun oblačil, ki so mu jih uničili policisti, je namreč zahteval še dodatnih 1570 evrov.

Vir: Dnevnik