Novice

V okolici Ljubljane stopa Maja 20.

Po domači medijski sceni se je kot vihar razširila novica, da se številne priznane manekenke in lepotice prodajajo. Ne gre za njihove manekenske usluge, ampak za seksualne spretnosti, ki jih dobro unovčijo. Seveda so tudi tukaj razlike v cenovnem razredu; so take, ki seksajo zgolj za obleke, nakit ali modne dodatke, in take, ki z bogataši preživijo noč ter zaslužijo več tisoč evrov. Govorimo o tako imenovanih 'top ecort' damah, ki se dnevno kažejo v revijah in na televizijskih zaslonih pod pretvezo, da so uspešne voditeljice, manekenke ali poslovne ženske. V resnici pa si drage avtomobile in razkošna stanovanja plačujejo z denarjem, ki so ga prislužile s seksom v tujini.

Manekenke ali prostitutke?

Z imeni je razumljivo nehvaležno operirati, saj na žalost še ne obstaja fotomaterial, ki bi neposredno dokazoval njihovo početje. So nam pa zanesljivi viri zaupali, da naše postavne lepotičke na tuji manekenski sceni nimajo kaj drugega iskati kot le eno: seks s starimi in debelimi bogataši. Med njimi se sicer najde tudi kakšen postaven in situiran moški, a takšni si najamejo dekleta iz drugih držav.

In kako poteka 'top escort' pri nas? Pod pretvezo, da imajo postavne manekenke v tujini modno revijo, se odpravijo v Milano, Pariz, Beograd ali kakšno drugo prestolnico. Tam jih čaka njihov nadrejeni, ki jim priskrbi stranko. Glavna vez dekletom v Sloveniji naj bi bil po zagotovilih našega vira priljubljeni slovenski humorist. Ta novači mlade in postavne ter uspeha željne posameznice, ki so za uspeh pripravljene iti tudi čez rjuhe. Vendar je njihov talent mogoče opaziti le v postelji, kajti v poslovnem življenju ostajajo zgolj v senci drugih.

Novodobne kurtizane

V navadi je, da se tovrstna dekleta plačuje po seansi in ne na uro. Običajno jih stranke najame za vso noč, poleg seksa pa druženje vključuje tudi večerjo, masažo ali zgolj uživanje v peneči kopeli ob kozarčku najdražjega šampanjca. Dame so pripravljene nuditi različne usluge, od povsem vsakdanjega seksa do anale, goltanja sperme, dvojnih penetracij in drugih vročih igric. Eno od deklet, ki se ponaša celo z naslovom 'miss', se je prodajalo zgolj za drage torbice in nakit. Za marsikatero od njih se nikoli ne bi izvedelo, če bi bile same bolj diskretne. Ena se je denimo v družbi pohvalila, da si je kupila prestižni avtomobil. V tem primeru ne gre za manekenko, ampak televizijsko voditeljico, za katero obveščeni trdijo, da si ga s svojo plačo nikoli ne bi mogla privoščiti.

Ogledalce, ogledalce na steni povej ...

Na srečo je še vedno veliko deklet, ki delajo v tujini kot manekeneke in na pošten način služijo denar. Dejansko se pojavljajo v modnih revijah in na brveh, kjer predstavljajo svetovno priznane oblikovalce. Na razkritje identitete 'slavnih prostitutk' bo najverjeteneje treba še malce počakati, a glede na dejstvo, da postajajo govorice vse bolj glasne, bo prej ali slej na dan kmalu pricurljalo tudi kakšno ime.

Vir :http://zadovoljna.si/clanek/trend_report/slovenske-lepotice-so-top-escort.html

Ti nacrti so bili ze nekajkrat objavljeni, ampak se (dosedaj) se niso uresnicili:

Najznamenitejši predel Amsterdama, rdeča četrt, v kateri prostitutke prodajajo svoje usluge, je postala nov projekt mestnih oblasti. Te želijo namreč povzdigniti ugled mesta in pritegniti bogate investitorje, zato so skovali načrt za omejitev te dejavnosti.

Celoten clanek -->

Torej velja razmisliti o poletnem obisku Amsterdama, tam je res zanimivo

Na pocitniskem delu sramezljiva Anchy in poskocna Karmen.

V ZDA vsako leto zvabijo v prostitucijo okoli 100.000 otrok.

Ameriški zvezni preiskovalni urad (FBI) je v ponedeljek sporočil, da so v 57 ameriških mestih od petka do nedelje aretirali 104 zvodnike in rešili 79 otrok, starih med 13 do 17 let, ki so se preživljali s prostitucijo.

V operacija z imenom "Po vsej deželi 6" je po pisanju Slovenske tiskovne agencije sodelovalo 2500 zveznih, državnih in lokalnih policistov. FBI je ob tem sporočil, da so rešili otroke, ki prihajajo iz razbitih družin ali so pobegnili od doma in so se za preživetje začeli ukvarjati s prostitucijo. Nekatere med njimi so zvodniki v to tudi prisilili.

V ZDA vsako leto zvabijo v prostitucijo okoli 100.000 otrok. Operacija "Po vsej deželi 6" je del pobude "Izgubljena nedolžnost", ki se je začela leta 2003. V njej sodeluje 47 posebnih delovnih skupin policijskih organizacij. Doslej so s ceste menda rešili 2200 otrok in obsodili 1000 zvodnikov.

Vir: Delo

Kaj si zeli, vam zaupa TS Nina.

GFE ima rada Nina O.

Mladenki Vanessa in Petra.

Di(sk)rektna Teodora.

Z dolenjske prihaja Amadeja.

Clanek je branja vreden, tako za ponudnice kot za uporabnike storitev:

Sifilis, nevarna spolno prenosljiva bolezen v Evropi doživlja nov razmah, njene posledice pa so hude. V pozni stopnji sifilis napade notranje organe, možgane, živčni sistem, ožilje, srce, jetra, kosti in sklepe, posledice pa so težko koordiniranje mišic, paraliza, slepota in demenca.

V porastu pa je pri nas število okuženih z virusom HIV. Lani so odkrili 55 novih primerov okužbe, kar je več kot v katerem koli letu doslej. Med okuženimi je bilo 7 žensk in 48 moških. Od tega sta se dva okužila s heteroseksualnimi spolnimi odnosi, za deset vzrok ostaja neznanka, ostali pa so se okužili med homoseksualnimi spolnimi stiki.

Celotna novica -->

Normalna Dijana 22.

Danes smo bili dogovorjeni z dvema mladima ženskama iz Dominikanske republike, ki si že nekaj let služita kruh s plesom po lokalih v osrednji Sloveniji. Vendar sta v zadnjem trenutku pogovor odpovedali z utemeljitvijo, da nočeta imeti težav.

Iz neposrednega vira smo želeli slišati o njihovih izkušnjah in pogledih, a se nočejo izpostaviti na noben način, niti anonimno. "Čeprav jim mogoče ni najbolj všeč, kako živijo in kaj delajo, s tem preživljajo vso družino," je pojasnil naš zanesljivi vir, ki dobro pozna veliko deklet. "Mnoge med njimi se poznajo še iz domovine – najprej je v Slovenijo prišla ena, za njo še sestrična ali sestra, nato soseda in njena sorodnica. Delodajalec je angažiral dve, ki se vračata v domovino z nalogo, da pripeljeta lepa dekleta. Včasih pa niti ni treba, da gresta, ampak si po elektronski pošti in internetu pošljejo slike ter se dogovorijo za delo," pripoveduje naš vir.

Vsi šefi niso enaki

Vse so šle po isti pot: iz Santa Dominga so letele v Buenos Aires, kjer so ene na dokumente čakale nekaj dni, druge tedne, tretje tudi po več mesecev. Stroške, od letalske vozovnice do dovoljenj in nastanitve v argentinski prestolnici, krije delodajalec, obračuna pa jim jih, ko začnejo delati. Vse, kar zaslužijo prve štiri mesece, včasih pa je obdobje tudi daljše, ostane njemu. "Začetnice" so nastanjene v sobah, po tri, štiri ali pet skupaj, za najemnino plačujejo približno 300 evrov na mesec.

V pogodbah za delo, ki so jih podpisale in na podlagi katerih imajo delovna in bivalna dovoljenja, je navedena minimalna plača, večji del jim šef izplača na roko. "Vsi šefi niso enaki. Eni plačajo več in imajo korekten odnos, drugi pa so z denarjem bolj stiskaški in na različne načine manipulirajo z dekleti. Denimo tako, da jim dajejo pogodbe za šest mesecev in se potem one niti ne upajo pritožiti, ker jim grozi, da jim jih ne bo podaljšal in jih bodo izgnali, ker ne bodo imele dokumentov." Menda pa se je pred kratkim v Novi Gorici zgodilo, da je delodajalec tri mesece zamujal s plačilom in je problem postal zelo opazen, ker so dekleta začela iskati stranke – pa ne za ples – na prostem.

Doma vsaj en otrok

Plesalke delajo v dveh turnusih, v popoldanskem od 16. ure do polnoči, večernega pa začnejo približno ob 21. in končajo okoli štirih zjutraj, ob vikendih pa tudi šele ob šestih. Tarife za delovni dan oziroma noč so zelo različne – v nekaterih lokalih je po 20 evrov, ponekod menda tudi še enkrat več. Dodatno zaslužijo s tako imenovanim privatom, kar pomeni, da v ločenem prostoru plešejo enemu samemu gostu – za to dobijo po 10 evrov. Ponekod jim potem pripada še delež od prodane pijače. Po navadi se selijo med lokali. "Ene se pohvalijo, da solidno zaslužijo, vsem pa ne gre dobro," pojasnjuje vir, ki dodaja, da je sicer resnična ugotovitev, da jih večina prihaja iz nižjega socialnega razreda in se s kako izobrazbo ali razgledanostjo ne morejo pohvaliti, peščica pa jih je končala visoko šolo.

Skupno jim je to, da so mame – vsaka pošilja denar za vsaj enega otroka v domovini, nekatere tudi za dva ali tri, ki živijo z njeno mamo. "Ne naučijo se slovensko, saj za to nimajo možnosti, večinoma tudi angleško govorijo slabo. Ne poznajo svojih pravic, zato je z njimi lahko manipulirati. Ne vedo, na primer, po koliko letih bi lahko prosile za dovoljenje za stalno bivanje. Niti ne iščejo alternative, edina pravzaprav je, da se poročijo."

Vir: Delo

Vsi delajo vse po predpisih, a se je vseeno izkazalo, da namen prihoda nekaterih tujih državljank, o čemer smo v Delu pisali v preteklih dneh, ni bil v skladu s tistim, za kar so dobile delovno dovoljenje. Potrebne so torej sistemske spremembe, je prepričana Katjuša Popovič iz društva Ključ.

Ob razkritju, da je bila Slovenija večkrat opozorjena, da je pri potovanjih dominikanskih državljank zaznati elemente trgovine z ljudmi, se je postavilo veliko vprašanj. O tem, koliko je nočnih lokalov, kjer delajo barske plesalke, obstajajo le ocene. Znano je, da se plesalke, pa ne le Dominikanke, temveč tudi Ukrajinke, Moldavijke in druge, "sezonsko" selijo od lokala do lokala, pač glede na povpraševanje.

"Problema ne znam oceniti v številkah, je pa po mojem mnenju velik, ker se vanj nihče ne poglobi dovolj, da bi ugotovil, kako poteka pridobivanje delovnih dovoljenj in zakaj je v nočnih lokalih tolikšna potreba po državljankah Dominikanske republike. Kam gredo tiste, ki imajo veljavno dovoljenje za bivanje, pa jih v teh lokalih ni več? Kam gredo nove? Stvari je treba urediti sistemsko, ne z uredbo o kvotah, ki je lahko le začasen ukrep," meni Katjuša Popovič iz društva Ključ, centra za boj proti trgovini z ljudmi.

Na zavodu za zaposlovanje pravijo, da ne morejo zavrniti izdaje delovnega dovoljenja, če ni bilo pravnomočne obsodbe; na upravnih enotah trdijo, da nimajo pravne podlage, da ne bi odobrili dovoljenja za bivanje, če je bilo izdano delovno. Na konzularnem predstavništvu nimajo vzvodov, da dokumentov ne bi izročili. Vsi delajo po predpisih. Kje je torej odpovedala država?

"Vsakdo strogo upošteva zakon, kar je prav. Zato je treba spremeniti zakonodajo. Jaz bi to uredila strogo, tako, da se tistemu, za katerega obstaja najmanjši sum, da organizira prostitucijo ali je mogoče trgovec z ljudmi, absolutno ne izdajo delovna dovoljenja, dokler se sum ne odpravi. Tudi inšpekcijske službe bi morale preveriti, ali imajo ti delodajalci pogoje za sprejem tolikšnega števila ljudi," pravi Katjuša Popovič, ki ni presenečena, da se dominkanske plesalke ne prepoznajo kot žrtve. "Na začetku se nobena ne. Ne razume niti, kaj sploh je trgovina z ljudmi, niti se ne zaveda, da se z njo trguje. Samo počuti se slabo, prevarano, ponižano, strah jo je, po pogovoru pa se odkriva, kako jo je delodajalec prepričal, prisilil, zavedel in ogoljufal. Treba ji je razložiti, zakaj 'dolg', ki ga delodajalec prikazuje, v resnici ni njen dolg. Imeli smo primer, ko je gospa sama plačala za pot in druge stroške, ko je prišla sem, pa je delodajalec zahteval ves zaslužek, češ da mora plačati tisoč evrov nekomu na konzulatu, da ji ne vzame vizuma. Ponavadi stroške plačajo delodajalci in zahtevajo, da jim z delom odplačajo vizum, letalske vozovnice, izdajo dovoljenj, oblačila, hrano in vse mogoče, ko so že na cilju."

Organizatorji prihodov plesalk si v skupini deklet vedno poiščejo eno ali dve, ki jih angažirajo pri novačenju rojakinj. Tako jih kriminalizirajo in postavljajo v vloge soorganizatork, saj so one tiste, ki se vračajo v domovino po nova dekleta. "S tem jih držijo v šahu – če mene dobijo, bom povedal, da jih ti voziš, in bodo tudi tebe. Vedno je treba raziskati, zakaj je posameznica privolila v to, da je postala del mreže. Nekatere mogoče zato, da iztržijo delež, druge zaradi groženj, tretje, ker mislijo, da bodo lažje odplačale 'dolg'."

Kako komentira začudenje nekaterih, da je toliko pozornosti namenjene Dominikankam, čeprav je izdanih več dovoljenj plesalkam od drugod? "Gre za kaznivo dejanje trgovine z ljudmi. Ni pomembno, od kod prihajajo, sistem je enak, pa naj bodo Dominikanke ali Ukrajinke. Gre za najnizkotnejši način izkoriščanja in poniževanja ljudi ter za kratenje osnovnih človekovih pravic. Ne vem, ali je v še katerem kaznivem dejanju prepletenih toliko kaznivih dejanj kot v tem – žrtev ne more sama odločati o svojem življenju, telesu, zdravju, omejena ji je svoboda gibanja, nasilje nad njo je pogosto psihično in fizično," je odgovorila Katjuša Popovič.

Vir: Delo

Dominikanske plesalke Nekdanji poslanec SDS zahteva, da vodjo konzularnega oddelka MZZ takoj odstavijo

Kaj je res in kaj ni glede posredovanja pri prihodu dekleta iz Dominikanske republike v Slovenijo, se bosta, kot kaže, Pavel Rupar, nekdanji poslanec SDS, in vodja konzularnega oddelka Andrej Šter pogovorila na sodišču. Zadnjega to prav nič ne vznemirja.

Pavel Rupar je včeraj za Delo povedal, da absolutno zavrača kot popolne laži Šterove besede, da je klical na konzularni oddelek in prosil za pomoč prijatelju, ki želi pripeljati državljanko Dominikanske republike v Slovenijo, na zadevo pa se je odzval tudi na svojem profilu na družabnem omrežju Facebook. V zapisu, ki ga je naslovil Pomagati ali ne pomagati ljudem v stiski?, je dobesedno navedel: "Pred meseci me je poklical prijatel iz MB in iskreno prosil za pomoč zakonskemu paru, ki je na poti v Slovenijo iz Dominikanske republike zaradi nepopolnih dokumentov obtičal v Münchnu! Ta dva človeka nikoli nisem videl in ju ne poznam! Edini, ki bi ju zapletov rešil, je bil Andrej Šter iz Ministrstva za zunanje zadeve!

Rupar ostro proti Šteru

Ker ga poznam še iz časov, ko je klečeplazil ob Peterletu in nadškofu Rodetu, sem ga dvakrat poklical in prosil, naj ljudem pomaga! Obljubil je pomoč, kasneje pa sem izvedel, da ju je poslal nazaj na Karibe z obrazložitvijo, da gre za sumljive ljudi! Soprogo je označil za prostitutko, njega za zvodnika. Po nekaj tednih sta se brez težav vrnila v SLO, živita poročena v Mariboru!! Danes pa me je ta isti Šter obtožil nadlegovanja in 'lobiranja' za ljudi, ki se ukvarjajo s prostitucijo in trgovino z belim blagom! Ker je Šter gnusno lagal, natolceval in me blatil, sem primoran vložiti odškodninsko tožbo, zahtevam opravičilo in demanti izjav, od ministra Karla Erjavca in Janeza Janše pa, da ga takoj odstavita z mesta, ki ga zaseda, ker s svojimi izmišljotinami kvari ugled vlade, ministrstva in Slovenije ter povzroča nepopravljivo škodo nič krivim ljudem!"

Znanec ali prijateljev prijatelj

Se je pa Rupar spet nekoliko zapletel z izjavami – za Pop TV je namreč prav tako v torek izjavil, da je Štera klical zaradi zakonite žene znanca: "Pozneje sem izvedel, da so jo vrnili v Dominikansko republiko. In to je bilo vse." Po naših neuradnih informacijah naj bi bil Ruparjev znanec (kot ga je poimenoval za Pop TV) oziroma "od prijatelja prijatelj", ki ga ni nikoli videl (kot je zapisal na Facebooku), res poročen, ampak ne z Dominikanko, ki jo je želel pripeljati. Isti posameznik se je menda na različne institucije pritožil tudi, ker Argentina ni dovolila vstopa trem dekletom, s katerimi je sklenil pogodbo za delo v nočnem lokalu. So nam pa naši viri znova potrdili, da je Rupar ob svojih klicih vedno poudarjal, da "pozna veliko ljudi".

O resnici na sodišču

Pavel Rupar nam je v pogovoru, v katerem smo mu predočili, da je za Pop TV dal drugačno izjavo, kot jo je v torek zvečer napisal na svoji strani FB, dejal, da ni prav nič drugačna. Dejal je še, da bo njegov odvetnik Rok Petrič iz odvetniške pisarne Jožeta Hribernika v Ljubljani zahteval opravičilo in demanti izjav, ki jih je izrekel Andrej Šter z ministrstva za zunanje zadeve. Na vprašanje, ali ne bi, da bi se izognili nesporazumom, navedel ime prijatelja, za katerega je posredoval, je Rupar odgovoril, da bo to razkril, ko bo čas za to, in dodal, da pa bodo takrat pokazali tudi poročne listine.

Šter nam je v odzivu na napovedi bivšega tržiškega župana dejal, da on nima profila na Facebooku in da ni dobil nobenega obvestila o tožbi, bosta pa lahko pred sodiščem povedala vsak svojo resnico.

Sodniki niso našli znamenj izkoriščanja

Pri trgovini z ljudmi je pogosto v ospredju prisilna prostitucija. Da dekleta iz Dominikanske republike in Ukrajine izkoriščajo za prostitucijo, so pred štirimi leti policisti menili tudi, ko so prekinili delovanje domnevne hudodelske združbe v litijskem nočnem klubu Red fish bar in v celjskem Coctail bar Paradiso. Osumljenci so po policijskih podatkih poskrbeli, da so ženske opravljale delo plesalk, ob večerih pa so jim priskrbeli še postranski zaslužek, od katerega so tudi sami terjali svoj delež. Za uro spolnih uslug je bilo treba odšteti sto evrov, za pol ure 60. Kar 60 kriminalistov je sodelovalo v preiskavi, med goste nočnih klubov pa sta se pomešala tajna delavca policije.

Tožilstvo je spisalo obtožnico, po kateri je bil eden glavnih organizatorjev 54-letni podjetnik Miran Kovačič iz Celja, saj je domnevno ponujal več deset tujk, ki so se morale prodajati. Ženskam je urejal dokumentacijo za delo in bivanje v Sloveniji in jih zaposlil v svojem podjetju oziroma nočnem lokalu. Med obtoženimi sta bila tudi Dušan Pečar, vodja nočnega lokala Coctail bar Paradiso, in Boštjan Zahrastnik, ki je dekleta za delo pridobival iz Dominikanske republike in jih skupaj s Kovačičem razporejal po nočnih lokalih. Najemnik litijskega lokala Franc Amon je po trditvah tožilstva Ukrajinkam pošiljal denar za nakup letalskih vozovnic in jih po prihodu namestil v Litiji. Pri tem mu je menda pomagala njegova zunajzakonska partnerka Tamara Tsarenko, Natalya Turkina pa da je v Ukrajini novačila dekleta za delo v nočnih lokalih.

A ljubljanski okrožni sodniki se niso strinjali s tožilstvom, ki je v početju združbe videlo zlorabo prostitucije. Sodniki so po zaslišanju prič ocenili, da so dekleta z gosti res spala za denar, niso pa našli znamenj izkoriščanja in s tem niti ne elementov kaznivega dejanja. Predsednik sodnega senata je pojasnil, da so imele ženske urejene vse papirje, dobile so redno plačo in dopust. Imele so hrano, stanovanje in urejeno zdravstveno dokumentacijo. Nobena ni izjavila, da jih je kdo silil v prostitucijo. Vsi obtoženi so bili tako oproščeni, sodbo pa je potrdilo višje sodišče.

Po naših podatkih zoper Zahrastnika zaradi podobnih očitkov poteka nov predkazenski postopek. Ovadbo zaradi trgovine z ljudmi oziroma zlorabe prostitucije obravnava koprsko tožilstvo.

Vir: Delo

Dominikanske plesalke Zaradi dovoljenj pri MZZ menda posredovali varuhinja, kabinet predsednika vlade in Pavel Rupar

Podjetniki, ki vozijo dominikanske plesalke, so se v primerih, ko je imelo zunanje ministrstvo zadržke do izdaje dovoljenj za njihovo "izbranko", obračali tudi na kabinet predsednika vlade in varuhinjo človekovih pravic. Za enega med njimi pa je menda posredoval Pavel Rupar.

Slovensko veleposlaništvo v Buenos Airesu in ministrstvo za zunanje zadeve sta, kot smo v Delu že poročali, večkrat opozorili, da ima pot deklet, ki iz Dominikanske republike pridejo v Slovenijo s pogodbami za delo barskih plesalk, lahko znamenja trgovine z ljudmi ali zlorabe prostitucije. Dvome o pravem namenu njihovega potovanja so sporočali tako upravnim enotam, ki so izdajale dovoljenja za bivanje, kot ministrstvu za notranje zadeve, obrnili so se tudi na Nacionalni preiskovalni urad in protikorupcijsko komisijo.

Od zavoda za zaposlovanje so dobivali odgovore, da dokler ni neki delodajalec pravnomočno obsojen, nimajo zakonske podlage za zavrnitev izdaje delovnega dovoljenja za posameznico, s katero je sklenil pogodbo. Na upravnih enotah pa večinoma niso videli zadržkov, da ne bi izdali dovoljenja za bivanje, če je prosilka že imela delovno dovoljenje. A so bili v nekaterih primerih na veleposlaništvu v Buenos Airesu, kamor so Dominikanke hodile po dokumente, kljub temu prepričani, da ni res, da dekle odhaja v Evropo raznašat pice, kot je marsikatera dejala. Zato se je predaja dokumentov večkrat precej zavlekla.

Posredovanje pa tudi pritiski

Podjetniki, ki so se jim "poslovni cilji" izmikali, niso izbirali sredstev za izvajanje pritiska na konzularno predstavništvo. Tako je eden, denimo, vložil pobudo na urad varuhinje za človekove pravice, češ da slovensko diplomatsko-konzularno predstavništvo v Buenos Airesu zavlačuje s postopkom vročitve dovoljenja za začasno bivanje. Spet drugi se je obrnil kar na kabinet prejšnjega predsednika vlade, naj mu pomagajo, ker kljub številnim pogovorom ne more podaljšati dovoljenja dekletu, s katerim se namerava poročiti. Iz urada Zdenke Čebašek Travnik so pojasnili, da se niso zavzemali za hitrejši postopek, ampak so na konzularni službi le poizvedovali po vzrokih za njegovo dolgotrajnost. Tudi svetovalci Boruta Pahorja so zgolj posredovali pismo in zunanje ministrstvo prosili, naj piscu odgovori.

Po besedah Andreja Štera, vodje konzularnega oddelka zunanjega ministrstva, pa je povsem konkretno posredoval nekdanji poslanec SDS Pavel Rupar, ki da je vztrajno klical na konzularni sektor, ali in kako bi lahko pomagali njegovemu prijatelju, ki ne more pripeljati dekleta. Rupar vse "absolutno zanika", se je pa v odgovoru nekoliko zapletel, saj nas je po izjavo napotil na tiskovnega predstavnika SDS Jerneja Pavlina, ki pa o ničemer ni vedel nič.

Vir: Delo

http://www.delo.si/mnenja/blog/moski-in-prostitucija-morda-so-vas-posneli.html

Po sledi Delovega razkritja Čurin: A priori ne bi trdil, da so vse plesalke iz Dominikanske republike žrtve trgovanja

Medresorska skupina za boj proti trgovini z ljudmi je zaradi opozoril, zlasti zunanjega ministrstva, lani predlagala ponovno uvedbo omejitev izdaje delovnih dovoljenj za plesalke iz Dominikanske republike. A menda ni bilo dovolj dokazov za ta ukrep.

V soboto smo poročali, da dela v nočnih lokalnih po vsej državi nekaj sto barskih plesalk iz Dominikanske republike. Tako ameriško zunanje ministrstvo kot argentinske oblasti (ker je bilo do leta 2010 edino slovensko veleposlaništvo v Latinski Ameriki v Buenos Airesu, Dominikanke tam urejajo dovoljenja) so večkrat opozorile, da bi v "slovenski poti", kot so jo poimenovale argentinske nevladne organizacije, utegnili prepoznati znamenja trgovine z ljudmi. Tudi ministrstvo za zunanje zadeve je ob različnih priložnostih izpostavilo, da dogajanje zmanjšuje ugled države v svetu, in zahtevalo ukrepanje. Vendar doslej po besedah Sandija Čurina, podsekretarja na ministrstvu za notranje zadeve in vodje medresorske skupine za boj proti trgovini z ljudmi, še nihče ni bil pravnomočno obsojen zaradi trgovine z ljudmi v povezavi z dominikanskimi državljankami. V nekaterih primerih so se dekleta prepoznala kot žrtve in so bile pripravljene pričati v kazenskih postopkih, država je tudi zagotovila njihovo varno nastanitev, vendar so bile sodbe bodisi oprostilne bodisi prekvalificirane v druga kazniva dejanja, denimo zlorabo prostitucije. To je bil tudi eden od argumentov ekonomsko-socialnega sveta proti ponovni uvedbi uredbe o omejitvah in prepovedi dela zanje. Takšna uredba je zanje sicer veljala v letih 2008 in 2009.

"Same po sebi državljanke Dominikanske republike ne izstopajo kot primer, ki bi pretirano vzbujal pozornost v primerjavi z drugimi državami. Za Ukrajinke je bilo, denimo, lani izdanih še za enkrat več delovnih dovoljenj kot za Dominikanke. Primeri Dominikank se izpostavljajo najbrž tudi zato, ker smo mogoče deklet iz vzhodne Evrope že nekako navajeni, ampak za nas, ki se strokovno ukvarjamo s tem, je vseeno, ali prihajajo iz Evrope, Azije ali Južne Amerike," je razložil Čurin in dodal, da imajo v nasprotju s preteklimi leti, ko je bilo ogromno dela na črno, potencialne žrtve urejen status v Sloveniji.

"A priori ne moremo izhajati iz stališča, da so vsa dekleta, ki se v Sloveniji uradno in legalno zaposlijo na delovno mesto barske plesalke, žrtve trgovine ljudi. Tega ne moremo trditi, ker poteka prepoznava žrtve po določenem postopku, ki ga izpelje policija ali nevladne organizacije ali tožilstvo. Pomembno je tudi, ali se posameznik prepozna kot žrtev. Seveda pa lahko nekateri indici kažejo na to – da ne poznajo slovenskega jezika, ne vedo, kje se bodo zaposlile, pomembno jim je, da bodo imele plačo, ki je v domovini sploh nimajo ali je precej manjša, delale bodo kot barske plesalke –, vendar niti veleposlaništvo, niti upravna enota, ki izda dovoljenje za bivanje, niti zavod za zaposlovanje, ki izda delovno dovoljenje, ne morejo z gotovostjo trditi, da gre za žrtev," je dejal Čurin. Upravna enota lahko upošteva oceno veleposlaništva, da bi posameznica utegnila biti žrtev. Če delodajalec ni bil obsojen za kaznivo dejanje trgovine z ljudmi, niti zavod za zaposlovanje nima pravne podlage, da ne izda dovoljenja za delo.

Ali torej, po njegovem mnenju, Argentinci pretiravajo pri opozorilih Sloveniji? "Mislim, da da, čeprav ne morem z gotovostjo trditi. Argentina zagotovo ni država, ki ima to področje najbolje urejeno in bi bila lahko referenca v svetovnem merilu. Ni dovolj, da nekdo domneva, da bi lahko nekaj bilo, temveč so potrebni postopki, ki bi resnično pokazali, da so ta dekleta izkoriščana in jih nekdo sili v prostitucijooziroma so žrtve trgovanja z ljudmi. Dejstvo je, da je barska plesalka klasificirana dejavnost v Sloveniji, da delodajalci povprašujejo po njih in da jih poskušajo legalno zaposliti. A priori ne bi trdil, da so vse izkoriščene oziroma žrtve trgovanja."

Vir: Delo

Zvodnika priznala krivdo O Ejubu in Suzani Puškar je dekle govorilo le najlepše, a so drugi dokazi govorili sami zase

Brez presenečenj o višini zaporne kazni je včeraj minil izrek sodbe Ejubu Puškarju in Suzani Puškar. Vendar je par, ki je zasužnjil mlado Bolgarko, doživel neprijetno presenečenje pri višini zneska, ki ga bo moral poravnati.

Ker sta Ejub Puškar, 57-letni upokojenec je že bil kaznovan zaradi zlorabe prostitucije, in njegova 26-letna partnerka Suzana Puškar izkoristila novost v zakonu in po dogovoru s tožilcem v zameno za nekoliko milejšo kazen na predobravnavnem naroku priznala krivdo za kaznivo dejanje spravljanja v suženjsko razmerje, je bil včerajšnji narok za izrek kazenske sankcije namenjen le višini kazni. Paru se je s tožilcem uspelo dogovoriti, da bo ta v zameno za priznanje krivde predlagal nekoliko nižjo kazen – tri leta in osem mesecev zapora ter 7000 evrov stranske denarne kazni za Puškarja ter leto in deset mesecev zaporne kazni in stransko denarno kazen 4000 evrov za Puškarjevo.

Dekle "celo" peljal v bolnišnico

Kljub temu pa je Puškar, ko ga je sodnica Vladislava Lunder pozvala, ali ima kaj povedati, začel razlagati, da v tem primeru nikakor ni šlo za suženjstvo, temveč le prostitucijo. "Bila je povsem svobodna. Imela je telefon in računalnik ter tudi po deset dni je bila sama, ko sva bila midva v Bosni. Poleg tega sem jo peljal v bolnišnico, ko je to potrebovala," je začel prepričevati sodnico. A ta ga je opozorila, da je kaznivo dejanje priznal, česar ni mogoče preklicati, in ga poučila, da lahko na tem naroku pove vse, kar bi po njegovem mnenju lahko vplivalo na višino kazni.

Pri tem mu je pomagal zagovornik in ga vprašal, ali dejanje obžaluje, kar je Puškar potrdil in dodal, da ima sam velike težave, saj je paraplegik. Sodišče je nato prosil za oprostitev plačila stroškov postopka in naj mu ne izreče stranske denarne kazni, kar je bil že dogovor s tožilcem. Sodišče ima namreč možnost, da kljub dogovoru obtoženca kaznuje mileje. Da nima s čim plačati denarne kazni in stroškov postopka, je senatu povedala tudi Suzana Puškar.

Tožilstvo je v končni besedi opozorilo, da je Puškar res paraplegik, a ga to ni ustavilo, da ne bi zagrešil več kaznivih dejanj. Do zdaj je bil obsojen že trikrat, nazadnje zaradi zlorabe prostitucije, zato meni, da je kazen, kot je bila dogovorjena, primerna.

Puškarjev zagovornik je v končni besedi opozoril, naj sodišče upošteva obžalovanje in slabo socialno stanje obtoženega ter invalidnost. Med drugim je še povedal, da je šlo v tem primeru za bolj "milo" obliko suženjstva, saj je mlada Bolgarka živela v primernih razmerah in je bila deležna tudi zdravniške pomoči. Zagovornik Puškarjeve pa je opozoril na njeno mladost in nekaznovanost in sodišču predlagal, naj ji izreče osem mesecev zapora. Oba sta predlagala tudi odpravo pripora.

Tudi do 12 strank na dan

A sodnica je pri višini zaporne kazni povsem sledila predlogu tožilstva. Paru sicer ni naložila plačila stranske denarne kazni, a zgolj zato, ker je odločila, da bosta vrnila protipravno pridobljeno premoženjsko korist. Vsak bo tako moral plačati 11.500 evrov, kar je po izračunu sodišča tri četrtine minimalnega zaslužka, ki jima ga je prinesla Bolgarka.

Spomnimo, da sta imela Bolgarko med julijem in oktobrom lani, ko so ju naposled prijeli, zaprto v stanovanjih v Novem mestu in Ljubljani. Dekle iz stanovanja ni hodilo, smo izvedeli, povsem je bila odvisna od njiju, saj sta ji dostavljala hrano, morala pa jima je izročati večino izkupička, ki ga je zaslužila. Na dan je imela od pet do 12 strank, ki so za mesene užitke odštele po 50 evrov oziroma 100 evrov za analni spolni odnos. Njuno početje so prekinili policisti, ki so pri svojem delu uporabili tudi prikrite preiskovalne ukrepe. Bolgarka se je para tako zelo bala, da je celo na videokonferenci iz Bolgarije o njem govorila le najlepše, a so drugi dokazi govorili sami zase. Obtoženima tako ni preostalo drugega, kakor da se s tožilstvom dogovorita za milejšo kazen v zameno za priznanje krivde.

Do pravnomočnosti sodbe ostajata v priporu.

Vir: Delo

Na zemljevidu poslov organiziranega kriminala zlorabe žensk se je znašla tudi slovenska pot (La ruta eslovena)

Gabriela je bila stara 21 let, ko je po drugem porodu izgubila službo frizerke v Santu Domingu in se razšla s partnerjem. Od znanke je slišala, da je z delom v nočnem lokalu v Sloveniji mogoče solidno zaslužiti. Kot še več sto njenih rojakinj se je podala na pot, zaradi katere se je Slovenija znašla v poročilih, ki obravnavajo trgovino z ljudmi.

Ples ni bila edina dejavnost, ki jo je delodajalec pričakoval od mlade Dominikanke. Silil jo je v prostitucijo, jo poniževal in maltretiral na različne načine, obljubljenega plačila pa ni dobila. Zavedala se je, da so jo zlorabili in je svojega šefa prijavila policiji. Gabriela je ena redkih, ki si je to upala. Velika večina si ne, tako policisti kot predstavniki nevladnih organizacij pa ugotavljajo, da se le malokatera prepozna kot žrtev trgovine z ljudmi, čeprav za to obstajajo vsi indici. Med drugim je bila pot Dominikank v Slovenijo tema posveta veleposlanikov EU v Argentini. Pojav je leta 2009 evidentiralo tudi ameriško ministrstvo za zunanje zadeve v svojem poročilu o ravnanju z ljudmi.

Opozorila iz Buenos Airesa

Zgodba se je začela pred kakim desetletjem, ko so nekateri lastniki nočnih lokalov začeli novačiti dekleta po Dominikanski republiki za delo v Sloveniji. Natančno so sledili predpisanim postopkom – na zavodu za zaposlovanje so objavili razpis za prosto delovno mesto (na primer plesalke, artistke, animatorke), pogosto z navedbo posebnega pogoja, denimo znanje španščine. Ker v domovini ni bilo odziva, so pogodbe o delu sklenili z državljankami Dominikanske republike, na podlagi teh pogodb so zaprosili za delovno dovoljenje, s katerim so na upravni enoti zaprosili za dovoljenje za bivanje. Po vsa ta dovoljenja so se dekleta peljala iz Santa Dominga v Buenos Aires, kjer je edino slovensko veleposlaništvo v Latinski Ameriki. Zaradi različnih opozoril in indicev je vlada za leti 2008 in 2009 sprejela uredbo o omejitvah in prepovedih zaposlovanja ter dela tujcev konkretno za barske plesalke s karibskega otoka. Prihodov je bilo manj, niso pa se ustavili.

Da se dogaja "nekaj čudnega", so po eni strani opazili na letališču v Buenos Airesu, kjer so zaznali, da se iz letal, ki priletijo iz Santa Dominga, pogosto izkrcajo temnopolte mladenke, ki razlagajo, da so namenjene na slovensko veleposlaništvo po vizum za pot v Evropo. Argentinska oblast je o tem pobarala tudi veleposlanika, v nekaj primerih pa potnicam niso dovolili vstopa v državo, čeprav državljani Dominikanske republike sicer ne potrebujejo vizuma za Argentino.

Po drugi strani pa so tudi zaposleni na veleposlaništvu v svojih poročilih slovenskemu ministrstvu za zunanje zadeve večkrat izražali dvom o uradnem namenu potovanj. Upravne enote so jim priskrbele podrobne vprašalnike, a so prosilke v nekaj dneh začele prihajati z naučenimi odgovori, včasih pa tudi s "plonk listki". Potem so pričakovali, da se bo naval zmanjšal ob uvedbi predpisa, po katerem morajo vsi prosilci dovoljenj za bivanje dati prstni odtis, saj to pomeni dvakratno pot z otoka v Južno Ameriko. A so se ušteli. Tudi naslednji pogoj, ki so ga postavili, da naj bodo pogovori v slovenščini, ni bil ovira – pomagal je prevajalec. Zelo verjetno pa na koncu vse te dodatne stroške nosijo sama dekleta.

Zaposleni na konzularnem predstavništvu nimajo nobenega vzvoda, da zavrnejo izročitev dovoljenj. Opozorili so, denimo, na to, da določen garant (državljan Slovenije, ki vabi tujca) ni vreden zaupanja in da je posameznik, ki škodi slovenskim mednarodnim odnosom in krni ugled države. Po naših informacijah so se tudi nekateri uradniki na upravnih enotah, menda v Sežani, uprli izdaji dovoljenj, zgodilo pa se je tudi, da so iz določene UE tudi po štirikrat urgirali na zunanje ministrstvo, naj že vendarle izroči dokumente. Grožnje s kazenskimi ovadbami zaradi povzročitve gospodarske škode, ker naj bi se postopki dolgo izvajali, menda tudi niso redke.

Inšpekcije niso zaznale ničesar

Pred nekaj meseci je o "slovenski poti" (La ruta eslovena) pisal tudi eden izmed argentinskih dnevnikov Diario Popular. V članku piše, da se je na zemljevidu poslov organiziranega kriminala zlorabe žensk znašla nova, slovenska pot in da v tem primeru sodelujejo "celice" v Argentini, Sloveniji in Dominikanski republiki. Po besedah Fabiane Tunez iz nevladne organizacije La casa del Encuentro so Dominikanke v Buenos Airesu nastanjene v nekem poceni hostlu, državo pa navadno zapustijo v največ treh dneh. Prav dejstvo, da očitno natančno vedo, kdaj bo njihovo dovoljenje prispelo, jih navdaja s prepričanjem, da gre za dobro organizirano mrežo, sumijo pa tudi na povezave v kaki uradni instituciji.

Od leta 2008 je zavod za zaposlovanje izdal 274 dovoljenj za zaposlitev za plesalke iz Dominikanske republike, inšpektorat za delo pa je lani opravil več nadzorov v 11 lokalih, kjer delajo, in ugotovil, da "kršitve delovnopravne zakonodaje na področju barskih plesalk, državljank Dominikanske republike, po številu in naravi pomembno ne odstopajo od kršitev na področju drugih dejavnosti in poklicev ter da ni bilo ugotovljenih sumov trgovine z ljudmi". Ni skrivnost, da je eden izmed razlogov, zakaj se same ženske ne pritožujejo zaradi svojega položaja, ta, da navadno prihajajo iz zelo slabih ekonomskih in socialnih razmer. Ne glede na to, kako služijo denar, so plačane nekajkrat več, kot bi bile doma, in s tem preživljajo svoje otroke, pogosto pa kar celo družino v domovini. V preteklosti se je pokazalo, da so se tudi tiste, ki so si najprej upale spregovoriti, najbrž zaradi ustrahovanja kmalu premislile. Poznavalci razmer opozarjajo, da je kazenski pregon vodij teh poslov tako zapleten predvsem zato, ker so odločilna pričanja, in ne materialni dokazi.

Vir: Delo