Poskušamo biti vzor, ne nadloga
Ladyboyi. V tajskem jeziku jim pravijo kathoey, kar pomeni ženska, ki je drugačna. Prijatelji so me pred odhodom v tujo deželo opozarjali, naj bom previden, saj so lahko zelo nevarni. A radovednost je znova premagala previdnost in že sem stal v napol zakajenem in temačnem tajskem lokalu in natakarico povprašal, kje lahko najdem ladyboye. Po precej dramatičnih zapletih na raznih koncih mesta, kričanju, pljuvanju in odrivanju, ko nisem hotel plačati za kontakte ladyboyev, ki niso znali osnov angleškega jezika, sem končno našel, kar sem iskal. Pred mano je stal ladyboy eksotičnega videza po imenu Nun in tuj jezik mu ni bil ovira. Krasno in končno. Usedla sva se za mizo in začel se je dolg pogovor, po katerem sem bil šokiran; nisem več vedel, ali se pogovarjam z moškim ali z žensko, saj je bil pred mano v osnovi moški, ki je bil videti kot ženska, se vedel kot ženska in tudi intuicija mi je govorila, da je pred mano ženska, ki se je rodila v moškem telesu. Bil sem zmeden. To je očitno to. Tretji spol.
Živjo, Nun, povej kaj o sebi. Od kod prihajaš? Koliko si star? Kdaj si prvič občutil, da nisi enak kot tvoji vrstniki?
Najprej bi rada opozorila, da sem ženska, ne moški, ker pa si najbrž nov v tej državi in se prvič pogovarjaš z nami, ti oprostim to napako. (smeh) Stara sem 24 let, rodila sem se v Bangkoku, zelo rada imam ples, petje in kuhanje. To, da sem ženska, sem prvič začutila, ko sem imela sedem ali osem let. Veliko raje sem se igrala s punčkami, rada sem uporabljala ličila, v šoli sem obiskovala tečaje plesa, zanimalo me je vse, kar so punce rade počele. Odkrila sem, da nisem enaka kot drugi fantje, in da sem punca.
Kako so se odzvali starši in sošolci?
Mama me je razumela in je dejala: Ni pomembno, kaj boš storila s sabo, zame boš vedno moj otrok in imela te bom rada. Oče ni bil tako zelo vesel, največji šok pa je bil, ko sem mu pri svojih 17 letih povedala, da se bom odločila za operacijo. Na meni je uporabil svoje znanje tajskega boksa in nekaj dni nisem smela domov. Potem se je umiril in počasi sprejel, da ima sina, ki pa je v svojem bistvu hčerka. V šoli ni bilo nikakršnih težav, sošolci so me sprejeli takšno, kot sem, prijatelji pa me že od nekdaj podpirajo.
Kaj pa ljubezen? So ti všeč moški ali ženske? Kako je s seksom?
Moški, seveda! (smeh) Prvič sem bila zaljubljena v sošolca pri svojih 16 letih, s katerim sva tudi imela nekajmesečno zvezo. Nedolžnost sem izgubila istega leta. Bilo je zelo lepo in romantično. Po šolskem plesu sva se na motorju odpeljala k jezeru blizu Pattaye, kjer sem mu tudi razložila, da drugače kot analno ne bo šlo. (smeh) Razumel me je in bilo je nepozabno. Žal pa kot vse prve ljubezni ta ni zdržala, saj je bila razdalja, ko sem se iz Bangkoka preselila v Patong, prevelika. Vendar imam na svojo prvo ljubezen zelo lepe spomine.
Zakaj si se pravzaprav preselila v Patong?
Želela sem si ustvariti plesno in pevsko kariero. Končala sem šolanje in odšla v svet. Tukaj, v Patongu, se za ladyboye najde dober denar in vse življenje pač ne moreš živeti pri starših. Zato sem tudi odšla, tu sem hitro dobila dobro ponudbo za delo. Postala sem plesalka v Simon's Cabaretu, znanem plesnem teatru, ki gosti zgolj in le ladyboye. Vendar pa sem napredovala prehitro, drugim plesalkam to ni bilo všeč in tako sem zaradi ljubosumja odšla delat drugam, kjer sicer zaslužim precej manj denarja, vendar je družba zelo dobra. Izredno uživam!
Kako pa je z operacijami, koliko moraš biti stara, da se lahko odločiš za poseg? Potem postaneš pravi ladyboy?
Operacijo lahko legalno opraviš pri osemnajstih, nekateri ladyboyi jo že prej, s privolitvijo staršev. V naši državi to postaja nekaj povsem normalnega. Jaz sem si povečala prsi pri 18, sledila sta odstranitev adamovega jabolka in krajšanje glasilk. Nekatere si tudi odstranijo rebra, da so vitkejše. Potrebne so injekcije ženskih hormonov, ki jih jemljemo enkrat mesečno. To je precej mučno, saj si potem nekaj dni povsem zmeden, padaš v depresijo, ne veš, kje si, vendar pa je za lepoto treba potrpeti, kajne? (smeh)
Kaj pa operacija penisa? Si se težko odločila za odstranitev svojega najboljšega prijatelja?
Oh, ne, penisa ne odstranimo. Vsaj v veliki večini ne. Okoli 90 odstotkov ladyboyev ga ima. Če bi si odstranile penis, bi bile takšne kot vse druge ženske. Tako pa smo posebne, imamo nekaj, česar druge nimajo, in na svoje premoženje smo ponosne.
Torej je moški, ki je z vami, homoseksualec?
Ne, ne, ne razumeš. (smeh) Geji imajo radi moške. Če pa je moški z ladyboyem, je popolnoma normalen heteroseksualec. Z njim ni nič narobe. Geji niso z ladyboyi, tudi lezbijke ne, razen če bi rade poskusile kaj novega, vendar je večinoma tako, da so z ladyboyi heteroseksualni moški.
Kakšno pa je stanje v državi, vas družba prezira in vas postavlja na rob, se dogajajo pretepi in protesti proti vam?
Tajska je izredno odprta in strpna država. Drugje še nisem bila, vendar sem slišala, da je v Evropi in ZDA stanje veliko bolj napeto kot pri nas. Pri nas je veliko ladyboyev in tega ne skrivamo; menda je okoli 20 odstotkov moških pri nas takšnih, kot sem jaz. Imamo znane igralce, TV-voditelje, tudi svojo odbojkarsko ekipo, sestavljeno le iz ladyboyev. Najbolj znan obraz pa je Nong Tum, šampion tajskega boksa, ki je kathoey. Imamo tudi lepotna tekmovanja, podobno kot miss sveta, sestavljena le iz tretjega spola. Z zmagovalko hočejo biti vsi moški, popolnoma so nori nanje, pišejo jim ljubezenska pisma in sanjarijo o njih. To je zelo dobro. Tudi sicer nas družba izjemno podpira, saj smo zelo pridne. Ne delamo težav, smo dobre delavke, redko boš našel, da je katera izmed ladyboyev storila kriminalno dejanje. Včasih je bilo z zaposlitvijo več težav, dandanes pa se lahko zaposlimo skorajda povsod.
Je tolikšna strpnost, kot jo imate v vaši državi, morda posledica budizma? Verjameš v reinkarnacijo, da si bila v prejšnjih življenjih moški, ki je bil z veliko dekleti, pa mora zdaj videti, kako je, če si ženska?
(Smeh) Ja, morda res. Morda pa sem bila morilec in sem zadavila ogromno žensk, pa sem se zdaj rodila v takšnem telesu, da vidim, kako je, ko te moški grabijo za vrat. (smeh) Verjamem, da je budizem eden izmed vzrokov, da v naši državi sprejemajo tretji spol veliko bolje, kot ga kje drugje. Prepričani smo, da se rodimo taki zaradi dejanj v prejšnjih življenjih in da moramo tukaj odplačati svojo karmo, zato tudi ne delamo slabih stvari naprej, saj bi se morali ponovno roditi.
Doma v Sloveniji so me prijatelji opozarjali, da naj se vas pazim, da ste lahko zelo nevarne. Tudi sam sem imel nekaj neprijetnih izkušenj.
Res? To se ponavadi zgodi zelo redko. Kot imaš slabe fante, slaba dekleta, imaš tudi slabe ladyboye. Kradejo, se pretepajo in grozijo. Vendar pa nas je večina izredno dobrih, saj le tako verjamemo, da lahko pri ljudeh dobimo spoštovanje in odobravanje. Drugače ne gre, saj smo drugačne, in če bi kakšen moški storil kriminalno dejanje, bi morda o njem napisali vrstico ali dve. Če bi to storila ladyboy, potem bi se o tem razpisali na dolgo in široko. Tako da poskušamo biti vzor, ne nadloga družbe.
Pa si že kdaj bila s Slovencem?
Ne, še ne. (smeh).
Kako pa je s prostitucijo? Veliko ladyboyev se prodaja in slišal sem že zanimive zgodbe, da so moški, ko so slekli spodnje hlače ladyboyev, misleč, da imajo v postelji žensko, popolnoma znoreli?
Ravno pred eno uro se je spet zgodil pretep, ko je moški, ki ni vedel, da je z ladyboyem, popolnoma pretepel znanko. To se dogaja, vendar je ponavadi tako, da moški, ko spoznajo, ali odklonijo ali pa rečejo: Želim si poskusiti nekaj novega in poskusijo. Ponavadi jim ni žal. Oralni seks obvladamo veliko bolje kot večina žensk, saj dobro vemo, kako delati z najboljšim prijateljem. (smeh) Problem pa tiči tudi v srcu samih ladyboyev. Večina se jih boji priznati, ko srečajo moškega, ki jim je všeč, da so to, kar so, saj menijo, da jih bo takoj pustil, zato igrajo igro, ki pa se v postelji dobro vidi, saj ima, kot sem omenila, večina ladyboyev penis. Zato potem nastanejo takšni problemi, ki jih bo, upam, v prihodnosti vse manj.
Kdo so stranke ladyboyev?
Zanimivo je, da so to ponavadi poročeni moški, ki imajo tudi po več otrok. Morda so naveličani svoje žene ali so v krizi srednjih let, želijo si poskusiti nekaj novega. Navadno so starejši od 30 let in se jim zdi naš svet zelo zanimiv. Drug ekstrem so mladi fantje, ki zaradi pijanosti ne vedo, kaj delajo, in jim je tudi vseeno, radi bi poskusili, kako je z ladyboyi. Nekateri od njih se vrnejo!
Se tudi ti prodajaš za denar?
Da, seveda. Tukaj v Patongu je tako. Če hoče moški oditi z mano, mora plačati. Cena je približno 1500 bahtov (okoli 30 evrov, op. p.) in z mano je lahko en večer. Če pa sem mu všeč, se dobiva še kdaj in morda preraste seks v kaj več. Tako je bilo tudi z mojim zadnjim fantom, s katerim sem bila približno eno leto. Vendar pa je bil poročen in je najino zvezo skrival, tako da sva se dobivala skrivaj. To se ni izšlo najbolje, bilo mi je težko, zvezo sem opustila, čeprav sva še vedno v stikih, kdaj pa kdaj se slišiva.
Pa si kdaj pomislila, da bi si raje našla resnejšo službo?
Saj imam resno službo, delam kot plesalka in pevka. Poskusila sem delati v trgovini z ličili, vendar tam zaslužim približno 5000 bahtov na mesec (100 evrov, op. p.), kar je za moje navade in življenje premalo, tako da sem se vrnila k plesu in drugim aktivnostim.
Kako je z virusom HIV, ali je veliko ladyboyev okuženih?
Na žalost da, kajti veliko ljudi noče seksati s kondomom in me svojim strankam ugodimo. Večinoma HIV ne pride od turistov, temveč od domačinov, posledično pa se okužijo tudi turisti. Ravno prejšnji mesec sem izgubila svojo kolegico, tako da mi je zelo žal, da se to dogaja. Plesalke v gogo barih se testirajo enkrat na dva meseca, kar je za moje pojme preredko. Če je test HIV pozitiven, jih lastnik lokala ali diskoteke pošlje na ulico. Delajo naprej in se prodajajo, dokler se še lahko. V svojem zadnjem obdobju pa odidejo domov k mami ali očetu.
Kako pa je s tvojim materinskim čutom?
Nimam ga. Ne želim si imeti otrok. Nekatere od nas pa si ga želijo, takrat ga posvojimo, vendar je to zdaj še precej težak postopek, ki se zgodi le redko. Tudi na osebnih izkaznicah piše, da smo moški, to je zadeva, ki je za nas precej problematična, saj si želimo, da bi bilo tudi uradno odobreno, da smo ženske. Na to bo treba najbrž še malo počakati, vendar se stvari obračajo na bolje.
Katera je tvoja najboljša in najbolj čudna seksualna izkušnja?
Najboljša je vedno tista, ko si z nekom, ki ga imaš rad. Rada sem imela štiri fante, tako da je bil seks z njimi nepozaben. Najbolj čudna? Naj pomislim. Ha ha, pred približno letom se mi je zgodilo, da je k meni prišel poročen par, ki si je želel trojčka. Ponujala sta mi res dobro plačilo. Odšla sem z njima in bilo je malce čudno, nisem najbolj navajena biti z žensko. Še bolj čudno pa je bilo, da je ženska uživala veliko bolj kot moški. Tega ne bom nikoli pozabila. Bilo je precej strašno in zabavno obenem, gledati moža, ki je tako iz sebe, da bi najraje pobegnil skozi vrata, če bi lahko. Drugače s svojimi strankami ne občutim ničesar, je samo seks, takrat zaprem svoje srce, služba je pač takšna.
Za kaj zapravljaš svoj denar?
Večinoma za obleke, čevlje, hormone, ličila, frizerja in zabavo. Nekaj pa ga prihranim, saj si želim imeti svoj plesni studio, kjer bi predala svoje znanje in izkušnje. Denar je treba dajati na stran, saj nikoli ne veš, kaj se ti lahko zgodi v prihodnosti.
Kako je s starejšimi ladyboyi, kaj počnejo?
Večinoma so lastniki frizerskih ali masažnih salonov, gledališč in klubov. Nekateri od njih dobijo partnerja, odidejo v tujino in tam živijo svoje življenje naprej. Obstaja pa tudi malo bolj temačna plat. Pri 40 in 50 letih veliko ladyboyev naredi samomor. Nimajo več lepega videza in postanejo nesrečne. Ne morejo več plesati in prepevati po klubih, težko jih je zaposliti. To je zelo žalostno in želim si, da bi bilo drugače, vendar je realnost, zlasti za nas, včasih boleča.
Ali obstaja tudi pot nazaj, torej da nekdo, ki je ladyboy, znova postane moški?
Precej redko. Ladyboyi se za to odločijo bolj zaradi kompleksov, v resnici in v srcu pa se nikoli ne spremenijo. To se zgodi še zlasti v Evropi, saj tam laže dobijo zaposlitev v svojih poznih letih kot moški, ne kot ladyboy. Tega na Tajskem ni toliko, saj smo to z vsem svojim srcem, to ni le modna muha ali igra, je resnica. Kamor koli pogledaš, skorajda povsod boš našel ljudi, ki so enaki kot jaz.
Morda bo zvenelo provokativno, vendar me res zanima, ali si obdržala tudi kaj moškega v sebi, ali rada, na primer, piješ pivo in gledaš s prijatelji tekme tajskega boksa?
Ne. Nimam rada nasilja. Že od nekdaj sem ženska in nimam nikakršnih moških nagnjenj. Edino, kar je podobno, je, ko se samozadovoljujem, se enako, kot to počnejo moški. Drugače pa sem ženska in počnem, kar počnejo ženske. Obstajajo pa tudi ladyboyi, ki v sebi obdržijo nekaj moških navad. Imenujemo jih twiterji in so približno 60 odstotkov ženske, 40 odstotkov moškega, jaz pa sem popolnoma ženska.
Imaš dosti prijateljic?
Ne toliko, saj se ženske nerade družijo z nami. Moji prijatelji so večinoma ladyboyi ali moški, ki se jim zdim dobra oseba in jim je vseeno, kakšna je moja preteklost. Radi me imajo takšno, kot sem v resnici.
Kakšen bi bil tvoj najlepši, popoln dan?
Moj najlepši dan se je že zgodil, ko sem zmagala na kuharskem tekmovanju, ki se zgodi enkrat letno, ko se vsa Tajska pomeri v kulinaričnem natečaju. To je bil zame popoln dan, in če bi lahko, bi ga doživela in preživela še enkrat.
Imaš kakšno posebno sporočilo za bralce in bralke One?
Ja, rada bi povedala, da smo vsi, ladyboyi, geji, lezbijke in heteroseksualci, ljudje in da je prav, da se obravnavamo enako ne glede na spolno usmerjenost.
Vir: Delo
