Imeti stanovanje na Mesarski ulici

Slovenka režija Damjan Kozole produkcija Vertigo/Emotion film Slovenija, 2009
Slovenka je dekle, ki se v vsem filmu nasmehne dvakrat ali trikrat, zasmeje pa se nikoli. Ledeno hladno vlogo Nine Ivanišin, ki igra triindvajsetletno ljubljansko prostitutko, je opazila večina poročevalcev o tem novem slovenskem filmu, ki je že obredel nekaj festivalov (Sarajevo, Toronto, Reykjavik) in jih zagotovo še veliko bo. Črnolasa Nina Ivanišin je s svojim otroškim obrazom in krhkim fizisom osrednja figura – in misel – tega preprostega, a subtilnega filma, ki ima v sebi več moči kot svetlobe. Seveda, saj gre za svetlo inačico filma noir.
Damjan Kozole je avtor, ki v svojih filmih (delni izjemi sta Stereotip in Porno film s konca prejšnjega desetletja) izkazuje izrazit smisel za socialno realnost. Fantazmotvorne ekshibicije ga ne zanimajo in po tej osnovni orientaciji se bistveno razlikuje od aktualnih (in pravzaprav večnih) produkcijskih trendov, tudi slovenskih seveda. Rezervni deli, Delo osvobaja, celo Za vedno in zdaj Slovenka so filmi, ki tvorijo mali neorealistični ciklus, od daleč navdahnjen tudi s slovensko pozicijo v EU.
Mlada Slovenka opravlja svoje drobno seksualno delo (tako rekoč je samostojna podjetnica brez menedžerske zvodniške strukture, kar jo skoraj pogubi) leta 2008, v času slovenskega predsedovanja evropski povezavi (ta podatek je izpostavljen še pred najavno špico), in to ji seveda ponuja priložnosti za bogatejšo klientelo. Ampak pomembneje je to, da film nevsiljivo vzpostavlja situacijo, v kateri je (bila) tudi Slovenija s svojo začasno vodilno funkcijo postavljena v položaj, ko je tudi sama politično prostituirana; načelno enakovredna velikim igra mala Slovenija vlogo pridne ugodnice. Ta vidik je bolj nakazan kot naravnost izpostavljen, toda natančna misel ga ne more spregledati. Opazi ga v črnih limuzinah, ki občasno švigajo po ljubljanskih ulicah, po katerih se na svojo malo misijo odpravlja tudi študentka angleščine Aleksandra, šifrirana v Slovenko. Sploh je v tem slovenskem filmu toliko slovenskega, kot že dolgo v nobenem.
Introvertiranost, ki se navzven sprevrača v nerealno ambicijo (v tem primeru imeti lastno mestno stanovanje in zapustiti zadušljivo podeželsko okolje), in intimni kompromisi s koruptivnostjo (ta zastavek je opravljen na ravni dekliške taktike, ki mreži profesorja angleščine) sta osnovni koordinati njene prostitucije. Ne gre ji za užitek v denarju, ta je v celoti izpodrinjen z muko. Nekje na sredini filma je pomenljiv prizor, kako se v spanju, in to doma v svoji dekliški postelji, krči pod bremenom, ki ga je sprejela; v njene iztegnjene prste se ne ulovi ničesar. Mala Slovenka nima talenta za kurtizano, ni ji do budoárja, zanj sploh ne ve, njej zadostuje skromno stanovanje na Mesarski ulici v Ljubljani, s katerim se bo za večne čase izognila raznim Zdravcem iz Krškega. Kozoletu je jasno, da dela slovenski film.
Čeprav je ta po svoji semantični logiki seveda tudi (vzhodno)evropski, natančneje, to je film, v katerem prihaja do besede tranzicijska družbena substanca. Kozole (skupaj s soscenaristoma Ognjenom Sviličićem in Matevžem Luzarjem) ne lovi velikih označevalskih struktur, ne operira s tajkuni in emblemi neoliberalizma, največ, kar si <<velikega>> privošči, je razlika med urbano in suburbano mentaliteto, pri čemer sta obe prikrajšani za <<višje>> oblike kapitalizma. Na tem mestu lahko Kozoletovi vizuri slovenskega tranzicijskega sveta očitamo premajhno površino analitičnega terena – toda očitno je vendar, da metafore kapitalizma, če so napolnjene z ustrezno ekspresijo izkoriščanja, delujejo na vseh ravneh. Mala črnolasa Slovenka je na hodnikih ljubljanskih hotelov <<alienirana>> Aleksandra iz Krškega, ki ima za očeta (Peter Musevski je postal v slovenskem filmu paradigmatična figura dobrosrčnega očetovstva) ljubečega luzerja – in luzerka je na koncu tudi sama. <<Zajebala sem se,>> je ena njenih zadnjih jasnih besed, v katerih je mogoče prepoznati ne kesanje in še manj moralno poanto, ampak zavezujočo tranzicijsko izkušnjo od Krškega do Ljubljane; njeno metaforično območje menda razumemo vsi. Tudi tako, kot bo poslej živela Aleksandra, vrnjena na izhodišče, a za zmeraj obremenjena z zapacanostjo tranzicijskega kapitalizma, je živeti mogoče in celo neizbežno.
Slovenka je mali film o veliki stvari. Narejen je z natančno pozornostjo do socialne in psihološke resničnosti, ki jo živimo. Njegova formalna struktura (nekatera dlakocepljenja se seveda ponujajo) s svojimi premišljenimi označevalci, ki registrirajo svet z nasmeški brez smejanja, povsem ustreza osnovni sporočilni ambiciji: premislek o prostitutivni naravi naše vsakodnevne udeležbe v svetu. Kar zadeva slovenski film, pa izgleda, da je Damjan Kozole največ, kar v času njegove erozije in recesije imamo.

Vir: Delo