V Nemčiji se je vnela razprava o prepovedi prostitucije: Smo bordel Evrope

V Nemčiji se je znova vnela razprava o ureditvi prostitucije, potem ko je predsednica nemškega parlamenta (bundestaga) Julia Klöckner (CDU) ta teden državo brez olepšav označila za »bordel Evrope« (Puff Europas). Njenim pozivom k prepovedi kupovanja spolnih storitev se je pridružila tudi zvezna ministrica za zdravje Nina Warken (CDU).

»Če govorimo o pravicah žensk, hkrati pa trdimo, da je prostitucija poklic kot vsak drug, to ni le smešno, temveč je zaničljivo do žensk,« je dejala Klöcknerjeva v Berlinu. »Za ta 'poklic' tudi ni šolskih praks,« je dodala.

Njena kolegica iz vrst krščanskih demokratov, ministrica za zdravje Nina Warken, je njene besede podprla in dejala, da »Nemčija ne more ostati bordel Evrope«.

Obe političarki pozivata k radikalnemu zasuku: opustitvi liberalnega modela in sprejetju tako imenovanega nordijskega modela.

Ta model, ki ga že uporabljajo Švedska, Norveška, Francija in Irska, kriminalizira kupovanje spolnih storitev. Stranke oziroma »stranke« so kazensko odgovorne, medtem ko so spolne delavke dekriminalizirane.

Kot je poudarila Warknova, bi morala Nemčija uvesti »kazensko prepoved kupovanja spolnih storitev za stranke«, hkrati pa razširiti programe pomoči za tiste, ki želijo izstopiti iz prostitucije.

Neuspeh liberalnega zakona
Nemčija je prostitucijo legalizirala že leta 2002, da bi spolno delo prenehalo biti »nemoralno« in bi postalo običajna storitev.

Petnajst let kasneje, leta 2017, je bil sprejet še zakon o zaščiti prostitutk, ki naj bi z uvedbo obvezne registracije spolnih delavcev in uradnih dovoljenj za bordele povečal varnost v industriji.

A številke kažejo drugačno sliko. Po podatkih Zveznega statističnega urada, ki jih navaja Der Spiegel, je bilo konec leta 2024 uradno registriranih le okoli 32.300 spolnih delavcev.

Dejanska številka je menda bistveno višja; ocene segajo tudi nad 250.000, pri čemer večino predstavljajo ženske.

Statistika razkriva tudi izrazito mednarodno razsežnost. Samo 17 odstotkov uradno registriranih spolnih delavcev ima nemško državljanstvo. Po poročanju Spiegla jih največ prihaja iz Romunije (36 odstotkov) in Bolgarije (11 odstotkov).

Julia Wege, profesorica z univerze Ravensburg-Weingarten, ki raziskuje prostitucijo, je za Euractiv pozdravila razpravo in poudarila, da je nemški liberalni pristop spodletel, ker »nikoli ni bil zasnovan kot politika za pravice žensk«.

»Zakon iz leta 2002 je dal veliko preveč svobode upravljavcem [bordelov] in zvodnikom, država pa se je preveč umaknila,« je dejala.

Opozorila je, da je že vladna evalvacija leta 2004 pokazala, da ženske migrantke nimajo zaščite in da potrebujejo močnejšo policijsko podporo, a se ni zgodilo nič.

Industrija, vredna milijarde
Oznaka »bordel Evrope« sicer ni nova. Kot spominja Der Spiegel, je že leta 2013 britanski Guardian poročal o »razcvetu« spolnega turizma v nemških mestih po legalizaciji.

Profesorica Wege pri tem opozarja na močno ekonomsko razsežnost: »Lobi je ogromen, vpletene so milijarde. Tudi država profitira z davčnimi prihodki.«
Nemška osrednja lokacija in prosto gibanje v EU sta po njenih besedah omogočila hitro širitev trga, saj so operaterji prepoznali ogromen potencial za zaslužek.

Organizacije za pravice žensk in preživele žrtve trdijo, da legalizacija ni odpravila prisile, nasilja ali vpliva mrež organiziranega kriminala.

Nemčija po poročanju portala Euractiv še naprej zaznava visoko stopnjo trgovine z ljudmi za spolno izkoriščanje, pri čemer je več kot 90 odstotkov žrtev žensk.

Večina žensk v prostituciji ni prostovoljno
Zagovorniki prepovedi kupovanja trdijo, da je meja med prostovoljno in prisilno prostitucijo pogosto nejasna. Der Spiegel navaja ocene strokovnjakov, da je med 60 in 90 odstotki žensk v prostituciji neprostovoljno, bodisi zaradi revščine bodisi zaradi neposredne prisile.

Profesorica Wege za Euractiv pojasnjuje, da gre pri večini za ženske migrantke, ki so izkoriščane, travmatizirane in ekonomsko odvisne. »Ne pridejo k nam, ker bi bila prostitucija odličen poklic,« poudarja.

»Pridejo, ker jim primanjkuje priložnosti in se soočajo z globoko neenakostjo tam, od koder prihajajo.« Zaradi jezikovnih ovir in stigme si te ženske pogosto ne upajo na policijo ali v svetovalnice.

Poskusi regulacije po njenem mnenju niso zmanjšali nasilja. »Za moškega je obisk prostitutke potrošniška dobrina, ki sodi k njegovemu življenjskemu slogu. V resnici pa se dogajajo huda kazniva dejanja,« je dejala, pri čemer je mislila na nasilje strank in izkoriščanje zvodnikov.

Nordijski model: Rešitev ali nova težava?
Čeprav je Evropski parlament septembra 2023 države članice pozval, naj razmislijo o uvedbi nordijskega modela, mnenja o njem ostajajo deljena.

Na eni strani evalvacija na Švedskem, kjer so model uvedli že leta 1999, kaže, da se je število žensk v ulični prostituciji enajst let po uvedbi zmanjšalo za polovico, kar kaže na odvračilni učinek.

Na drugi strani pa kritiki, kot je Zveza za legalno spolno delo, svarijo, da prepoved kupovanja spolnosti industrije ne odpravi, temveč jo le potisne v podzemlje. S tem delo postane bolj nevarno in težje nadzorovano. Tudi Združenje nemških pravnic nasprotuje prepovedi, češ da ponuja »navidezno preproste rešitve« za kompleksen problem.

Raziskava iz Francije, kjer model prav tako velja, je leta 2019 pokazala, da so spolne delavke po prepovedi še bolj stigmatizirane, programi za izstop pa so dosegli le majhen delež žensk.

Politične volje za spremembo v Nemčiji za zdaj ni. Kot poroča Der Spiegel, si je Zveza CDU/CSU za prepoved prizadevala že v preteklosti, a ji tega ni uspelo vpisati v koalicijsko pogodbo s socialdemokrati (SPD). Tudi sedanja koalicija ostaja glede tega vprašanja razdeljena.