Urejeno, a še naprej na robu družbe

Spolno delo v Avstriji: nujni so registracija, zdravniški pregledi, davki. Stigma in diskriminacija ostajata.

Dunaj – V naši severni sosedi je prostitucija zakonita in zakonsko urejena, zvodništvo je prepovedano, samostojni spolni delavci pa državi plačujejo davke. Kljub temu so še vedno stigmatizirani, pravno diskriminirani, spolno delo pa bi moralo končno postati enakovredno drugim gospodarskim dejavnostim, so 2. junija, na mednarodni dan prostitucije, opozorili avstrijski svetovalni centri, nevladna društva in organizacije spolnih delavcev.

Če že ne sedanja država, ki je nastala šele leta 1955, je njena prestolnica gotovo že davno slovela po prodajanju spolnih storitev. Že rimski legionarji so se menda navduševali nad ravzratom v »lupanarih« po Vindoboni, kakor so takrat imenovali Dunaj, Casanova pa je bil že po prvem obisku carske prestolnice leta 1753 »navdušen nad užitki, ki so mu jih nudile plemenite dame«, kakor je pozneje zapisal v svojih spominih. A zaradi razvrata so razpitega italijanskega radoživca posadili v ječo, saj je takrat monarhiji vladala Marija Terezija, zadnja vladarka, ki se še ni vdala v obstoj »nujnega zla« in se je še trudila prepovedati prostitucijo. Čeprav je dala spolne delavke skupaj z drugimi »nesocialnimi« osebami vkrcati na ladje in jih po Donavi izgnati v romunski Temišvar, ji ni uspelo. Kakor je zapisala Barbara Wolflingseder v lani izdani knjigi Poželenje in pregreha na starem Dunaju, je sin najbolj znane avstroogrske cesarice Jožef II. Habsburško-Lotarinški, ki je prevzel oblast po njeni smrti, nekoč izjavil: »Kakšni bordeli neki. Le streho bi bilo treba nad Dunajem zgraditi, pa bi bil bordel postavljen.«

Večinoma tujke

Od takrat so se časi spremenili, a temeljno gonilo najstarejšega poklica na svetu – povpraševanje – se ni zmanjšalo, saj je po študiji iz 60. let prejšnjega stoletja vsak drugi odrasli avstrijski moški vsaj enkrat v življenju plačal za spolne storitve. Država ima sicer enotno zvezno zakonodajo, ki ureja prostitucijo, toda o konkretnih rečeh odločajo zvezne dežele. V Voralbergu tako do zdaj niso odobrili še niti ene prošnje za odprtje bordela.

Po uradnih podatkih je v Avstriji prostitucija dejavnost, ki jo opravljajo večinoma tujke, saj je le tri odstotke spolnih delavk, ki se morajo za uradno opravljanje dejavnosti registrirati na policiji, avstrijskih državljank. Največ avstrijskih registriranih prostitutk, več kot tretjina, prihaja iz Romunije, sledijo jim Madžarke in Bolgarke, v zadnjih letih pa se povečuje tudi število spolnih delavk iz Nigerije in Kitajske.

https://www.sloescort.com/attachment...ntid=756&stc=1

Kakšna je razlika med pekom in prostitutko?

»A ti podatki ne odsevajo dejanskega stanja,« opozarja Tina Leisch, ki sama sebe opisuje kot »besedno, gledališko in filmsko delavko«, njen zadnji projekt »Ver/Kaufen« pa je vključeval okrogle mize, radijske diskusije, predvajanje dokumentarnih filmov in objavljanje spletnih gradiv o položaju avstrijskih spolnih delavk. Po besedah v Münchnu rojene soustanoviteljice dunajskega gledališča Volxtheater Favoriten večina »najelitnejših« in najbolje plačanih spolnih delavk, ki so večinoma Avstrijke, spolne storitve pa ponujajo po internetu, ni registrirana: »Zakaj bi pa konec koncev morale biti? To je diskriminatorno! Zakaj se pa peku ni treba prijaviti na policiji, če hoče prodajati svoj kruh?«

Leischova zagovarja argumente samoorganiziranega gibanja avstrijskih prostitutk, ki so ga začele v Linzu v 70. letih prejšnjega stoletja. Leta 1986 so ustanovile tudi nacionalno združenje, njihovo javno zavzemanje za večje pravice in destigmatizacijo poklica pa je obrodilo tudi zakonodajne sadove, kakor v pred kratkim izdani knjigi Gibanje kurb ugotavlja avtorica Almuth Waldenberger. Toda njihovi slogani kot »Ne obstaja prisilna prostitucija« ali »Zvodniki so stvar zasebnosti« so dvignili veliko prahu predvsem med tradicionalnimi borci za ženske pravice. »Feministično gibanje je povsem razcepljeno,« priznava režiserka. »Moralne« feministke se po njenih besedah zavzemajo za prepoved in kriminalizacijo strank, a to ne odpravlja problema, le potiska ga v ilegalo. »Seveda je tudi problem suženjskega dela v tem poklicu, a njegovi nasprotniki to napihujejo, saj je po naših raziskavah v Avstriji le približno pet odstotkov žensk, ki so bile v prostitucijo prisiljene,« je odločna Tina Leisch.

Sebe uvršča med aktivistke, ki imajo stik s prostitutkami, zato podpira njihova prizadevanja, da prodajanje spolnih storitev postane enakopravna ekonomska dejavnost vsem drugim. Prvi korak je odprava stigmatizacije tega poklica. »Smo proti prijavi na policiji in proti obveznim zdravniškim pregledom za prostitutke. Avstrija je edina država, ki to zahteva od spolnih delavcev,« dodaja režiserka. Do letos so morale registrirane spolne delavke enkrat na teden v posebno kliniko po potrdilo, da nimajo prenesljivih bolezni, zato so se še pred leti dunajske oblasti v svojih uradnih poročilih hvalile, da so prostitutke najbolj zdravi del populacije. Zakon, ki od njih zahteva, da opravijo zdravniški pregled le enkrat na šest tednov, pa je začel veljati 1. januarja. To po besedah Leischove ni le diskriminatorna zahteva do tega poklica, je tudi nevarna, saj pri strankah ustvarja lažni občutek, da lahko imajo z njimi varne spolne odnose tudi brez zaščite.

Tiskanje računa na ulici?

Zvodništvo je v Avstriji kaznivo dejanje, zato so prostitutke lahko zgolj samozaposlene delavke v svobodnem poklicu, ki lastnikom bordelov in »laufhausov«, hiš, v katerih prostituke za kak teden najamejo svoje poslovne prostore, sicer odmerijo dogovorjeno »maržo«, ki lahko dosega tudi polovico zaslužka. A same morajo od leta 1986 plačevati tudi davke. To pa je letos, ko je tudi Avstrija uvedla davčne blagajne, postalo težje. »Približno 500 ali 600 evrov stane program z mini tiskalnikom, ki ga priključiš na mobilni telefon in stranki natisneš račun po opravljeni storitvi. V javni hiši to še lahko pričakuješ, a kako boš to opravil na ulici?« se sprašuje Leischova.

Vir: Delo