Sodnica obiskala turjaški nočni klub
Ne zgodi se prav pogosto, da bi se med sojenjem domnevni kriminalni združbi, ki naj bi silila nedolžna dekleta v prostitucijo, uradno pa je obtožena trgovine z ljudmi, na kraju samem ogledalo prostore, kjer se je tovrstno izkoriščanje dogajalo.
V nočnem klubu Cabaret na Turjaku je tako potekal ogled notranjosti objekta, ki ga je v družbi z obtoženima Milanom Zupančičem in Zlatkom Galijaševićem, njunima zagovornikoma Gorazdom Fišerjem in Borisom Grobelnikom ter tožilko Darjo Šlibar vodila ljubljanska okrožna sodnica Katarina Turk Lukan.
Čeprav so nadzorne kamere ves čas spremljanje dogajanje v klubu najmanj dve leti oziroma do novembra 2012, pri čemer je peterica (poleg Zupančiča in Galijaševića še Darko Vukomanović, Jasna Vukmir in Marko Plajnšek) po prepričanju tožilstva do potankosti nadzorovala dekleta, je očitno ostalo nekaj mrtvih kotov. Kamere so tako, kot smo izvedeli, snemale dogajanje na vhodu v lokal, na dvorišču, pri točilnem pultu in v glavnem prostoru.
Glede na to, da so gostje lokala z dekleti iz glavnega dela lokala prehajali iz enega prostora v drugega, se je hotela sodnica na lastne oči prepričati, ali se je iz glavnega prostora dalo priti naravnost v sobe, saj to s posnetkov nadzornih kamer ni bilo razvidno. Med ogledom so tako preverili tudi balkon v prvem nadstropju, po katerem vodi pot do zunanje sobe. Po prepričanju tožilstva so prav tja zahajala dekleta s strankami in jim tam ponujale spolne storitve, o čemer pa obramba precej dvomi, saj naj bi šlo za sobo za fitnes.
Cabaret, Antonio in Bolero
Turjaški nočni klub je bil le eden od klubov, kjer je domnevna kriminalna združba delovala. V treh lokalih, poleg omenjenega sta to še Antonio v Komnu in Bolero v Trebnjem, je imela nastanjenih 49 mladih žensk, po deset do trideset v posameznem, in sicer z namenom, da strankam lokalov za plačilo ponujajo spolne odnose. Vse skupaj je bilo precej dobro organizirano, saj so ženske lahko svoje telo začele prodajati šele potem, ko so o tem obvestile vodjo lokala.
Za 150 evrov so stranko zadovoljile v sobah, po naročilu pa lahko tudi zunaj lokala. Pred tem je morala stranka vodji lokala za lady drink (seks v sobi) plačati 50 evrov, za spremstvo (odhod iz lokala) pa 150 evrov. Dekleta so lahko od vsakega gosta zadržala sto evrov, toda od tega so jim šefi trgali za nastanitev, čiščenje lokala in nekakšne kazni za prekrške, celo odškodnino za dopust. Naloge so bile med obtoženimi vnaprej porazdeljene.
Zupančič, lastnik Antonia in Bolera, naj bi tako organiziral ves posel, Vukomanović naj bi urejal prihod tujk v Slovenijo in zanje pridobival dovoljenja za bivanje in delo barskih plesalk, obenem pa nadziral ter vodil delo in prostituiranje v Antoniu. V Cabaretu in Boleru sta bila za to odgovorna Galijašević in Plajnšek. Medtem ko naj bi Vukmirjeva vodila finančno-računovodske posle.
Prvoobtoženi Zupančič (od peterice je krivdo priznal le Plajnšek, s tožilstvom se je pogodil za triletno pogojno zaporno kazen) je na enem od sojenj očitke na svoj račun ostro zanikal. »Nihče deklet ni silil v prostitucijo, za to so se odločala popolnoma samostojno,« je zatrdil in dodal, da so bila dekleta v lokalih zaposlena kot plesalke in spremljevalke, o tem, ali bodo gostom ponujale tudi spolne storitve, pa so se odločala sama, brez pritiskov kogarkoli.
Prav tako je zavrnil trditve tožilstva, da je pri vsem skupaj dobro služil (pridobil naj bi več kot dva milijona evrov protipravne premoženjske koristi): »Podatki o bajnih zaslužkih, ki mi jih očita tožilstvo, so odločno prenapihnjeni in se od dejanskega stanja razlikujejo tudi za 30 ali 40 odstotkov.«
Vir: Delo
