Terapevtka za dušo in telo?

V uredništvu Televizije Slovenija je nastal dokumentarni film Poklic: prostitutka avtorice Ines Kočar in režiserja Slobodana Maksimovića
Dokumentarni film Poklic: prostitutka Ines Kočar, dolgoletne sodelavke informativnega programa nacionalne televizije, odstira prvih nekaj tančic prostitucije na Slovenskem. Loteva se tabu teme, povezane s telesnostjo in spolnostjo, ki sta pri nas prej predmet posmeha in šaljivosti kot pa resnih pogovorov. Tako pomembna sestavina našega bivanja za mnoge ostaja skrivnost, kar pa vodi do cele vrste, včasih tudi zelo nesprejemljivih, družbenih pojavov. K taki zadržanosti precej pripomore vsepovsod prisotna katoliškost naše družbe, katere vrednostni sistem usmerja večinski segment naše družbe. Pogovarjali smo se z Ines Kočar.
Je prostitucija »bolezen« družbe, ki bi jo lahko »zdravili«?

Ne vem, če je to bolezen. Verjetno je problem v tem, kot pravi v filmu dr. Evita Leskošek z Inštituta za varovanje zdravja Republike Slovenije, da se pozablja na pomen seksa in odprtih medčloveških odnosov. Slovenci smo pač zadrt narod in to se pozna tudi pri obravnavi te dejavnosti. Verjetno se je ne bi dalo »ozdraviti«, saj se prostitucija skozi celotno zgodovino človeštva pojavlja v vseh družbah in religijah. Kot je povedal eden od sogovornikov, pa tega zaradi časovne omejenosti nismo uvrstili v film, so mu lovci povedali, da je najbolj nevaren frustriran in nepotešen medved. Verjetno lahko to delno prenesemo tudi na družbo. To so naravne potrebe, ki jih nekateri potešijo z nakupom prostitutke.

Od kod ideja, da posnamete film o prostituciji na Slovenskem?

Ne vem, ideja se mi je zdela zanimiva. Ugotovila sem, da na to temo ni veliko raziskav. Ko sem se začela pogovarjati s tistimi, ki so vpleteni v ta posel, in tudi z drugimi, ki ga tako ali drugače proučujejo, sem ugotovila, da v tem polju vlada še veliko neznank. O tem se govori predvsem za šankom in v šali, vendar brez resnega vedenja o problematiki.

Je prostitucija pri nas zelo razširjen pojav?

Mislim, da je to precej razširjen pojav. Mogoče sem zdaj sicer bolj informirana kot drugi, vendar se mi zdi, da je tega veliko, ker sem navezala res veliko stikov. Že samo, če pogledaš revijo Pokliči me, ki je mesečnik, najdeš v njej vsaj 400 oglasov, tako za različne storitve kot za različne kombinacije. V manjših krajih je manj oseb, ki se s tem ukvarjajo, v večjih pa več.

Kako tisti, ki storitev opravljajo, doživljajo svoj posel?

Kot je v filmu povedala prostitutka Lucija, sta verjetno kakšna dva odstotka takih, ki pri tem uživajo, ki imajo radi seks in radi opravljajo to dejavnost. Vse druge pa so v to prisilile take ali drugačne okoliščine. Še dobro, da pri nas ni ulične prostitucije, ker je to najslabša oblika izkoriščanja, pogosto pa je povezana tudi z nasiljem.

Koliko je pojav prostitucije povezan z zadržanim odnosom do telesa in spolnosti, ki je značilen za slovensko družbo?

Ne vem, če sem prava oseba, da to povem, a verjetno je povezan. O spolnosti se pogovarjamo v šali, zares pa le redkokdo. Številne stranke, s katerimi sem se dogovorila, da bodo anonimno nastopile v dokumentarnem filmu, so si premislile. Zelo nerade govorijo o telesnosti in spolnih praksah. Veliko deklet mi je tudi povedalo, da se mnogi prihajajo k njim pogovarjat, izražat želje, ki jih svojim ženam niti ne upajo povedati. Torej so v tem smislu odtujeni od človeka, s katerim so se odločili preživeti svoje življenje. Rekla bi, da smo precej zategnjena družba.

V filmu so opazni predvsem trije sogovorniki: Sara, prostitutka iz Celja, Lucija, prostitutka iz okolice Ljubljane, in Drago Leskovšek, lastnik nočnega kluba Veronika. Ti nekako najbolj jasno opredeljujejo ta pojav.

Med pripravami sem se veliko pogovarjala tudi z drugimi, ampak mnogi zaradi različnih razlogov niso nastopili v filmu. Nekateri zvodniki se po prvem stiku niso več oglasili. Najtežje pa je bilo najti stranke, ki smo jih nato našli le po zvezah in poznanstvih. Našla sem jih malo, se pogovarjala z njimi neuradno, ko pa naj bi nastopili v filmu, so sodelovanje – kljub zagotovljeni anonimnosti – odklonili. Nekoliko lažje je bilo dobiti dekleta, saj si marsikatera od teh sogovornic želi, da bi se to področje delovanja pravno in drugače uredilo.

Zastavlja se večno vprašanje – ali bi bila legalizacija prostitucije dobra za družbo ali za tiste, ki prakticirajo plačan seks?

Ta poklic je dekriminaliziran, ni pa reguliran, da bi se lahko opravljal. In glede na to, da pri nas napredujejo stvari zelo počasi, bo trajalo še nekaj časa, da se bodo stvari uredile. Lani jeseni je bila ustanovljena medresorska skupina, ki bi morala ugotoviti, kakšne so razmere, in pripraviti model, kako bi se pri nas ta dejavnost uredila. Doslej je bila opravljena analiza stanja. Zdaj pa bo treba ugotoviti, kateri od obstoječih modelov bi bil za nas najprimernejši. Sicer pa na tem področju ne pričakujem zelo velikih premikov. Vsekakor se je v tujini dogajalo, da so bile potem, ko so prostitucijo legalizirali in so legalne prostitutke dobile neko socialno in siceršnjo varnost, toliko bolj brutalno izkoriščane ilegalne prostitutke. Sicer pa je to za vse oblastnike vseh držav neprijetna tema, s katero se nočejo ukvarjati, čeprav se v tem poslu obrne veliko denarja. Tarife so od 50 evrov naprej za pol ure v stanovanju, v klubih pa so višje. To so kar visoke cene, zato veliko Slovencev hodi v Avstrijo, kjer so te storitve cenejše in je tudi izbira večja.

Vir: Delo