Bordeli v stalinističnih blokih

Ruski predsednik Vladimir Putin je nedavno morda res bleknil, da so ruske prostitutke najboljše na svetu, a to ne spreminja dejstva, da delajo v skritem svetu, daleč od zakonov in roke pravice, s čimer so le še bolj izpostavljene nasilju in spolno nalezljivim boleznim. Novinarska ekipa francoske tiskovne agencije AFP je nedavno dobila dostop to tajnega bordela v Sankt Peterburgu, ki obratuje v velikanskem stanovanjskem bloku iz Stalinovih časov.

Vrata odpre receptorka »salona« Ina, ki je po videzu nekje v tridesetih letih, in gostom pove, naj gredo kar v kuhinjo: »Nadja dela, Nastja in Madina pa sta tam.« In dekleti (stari 31 in 20) sta res tam: v haljah gledata televizijo in srkata čaj. V pogovor z novinarji sta privolili samo zato, ker zaupata aktivistki iz edine ruske nevladne organizacije Srebrna roža, ki pomaga prostitutkam.

Regina Ahmecjanova večere preživlja v tajnih bordelih, kjer dekletom in ženskam deli kondome in jim ponuja testiranje za virus HIV. To je za spolne delavke še kako pomembno, saj število okužb s HIV v Rusiji spet narašča: lani so našteli kar 103.000 novih primerov, kar je za pet odstotkov več kakor leto poprej. A to so uradne številke: okužb je verjetno še veliko več. Prostitutke priznavajo, da stranke pogosto zahtevajo nezaščitene spolne odnose. »Tepli so me že in mi grozili z nožem, da sem seksala brez kondoma,« pravi Madina, ki je prišla iz Uzbekistana in govori le malo rusko. »S strankami sem imela že veliko težav, a sem se naučila skrivati strah,« doda Nastja, ki je v Sankt Peterburg prišla z uralskega konca države. Na dan imata po deset do petnajst strank, ki za storitev odštejejo po 2000 rubljev (dobrih 32 evrov), od česar vsaka prejme le polovico.

Prostitucije uradno ni?

»Ruske prostitutke so popolne izobčenke brez vsakršne zaščite,« pravi ustanoviteljica Srebrne rože Irina Maslova. In ona ve, o čem govori: preden je leta 2003 postala aktivistka in ena redkih javnih bork za pravice prostitutk, je šest let prodajala svoje telo. Čeprav je prostitucija v Rusiji prepovedana, je kaznovana le s 1500 rublji (okoli 24 evri) globe, zvodnikom pa sicer grozi do tri leta zapora, a jih le redko obsodijo, saj bi morala policija v tem primeru slediti vsem finančnim transakcijam.

»Pravijo nam, da naš poklic ne obstaja. Za vlado torej ne obstajamo, in ker gre le za administrativni prekršek, smo popolnoma nezaščitene in brez pravic,« opozarja Maslova, ki je prepričana, da bi le legalizacija prostitucije končala zlorabe žensk in odprla pot do ustanovitve sindikata spolnih delavk. A za zdaj ni videti, da bi se to kaj kmalu zgodilo, saj se uradna politika zavzema za tradicionalne vrednote, v kampanjah proti aidsu in HIV pa zagovarjajo predvsem zvestobo.

Prostitucija v Sovjetski zvezi uradno sploh ni obstajala. V poznih 80. letih prejšnjega stoletja so se začele pojavljati prostitutke, ki so ponujale storitve zahodnjakom in zahtevale plačilo v trdni valuti. V 90. letih so bile že nekaj vsakdanjega na moskovskih ulicah, v novem tisočletju pa so začele izginjati v bordele oziroma stanovanjske bloke, kjer so storitve ponujale v »masažnih salonih«. Leta 2015 je poslovni časnik Kommersant zapisal, da bordele ščitijo korumpirani policisti, in navedel imena več nekdanjih mož postave, ki se ukvarjajo s tem.

Aktivisti ocenjujejo, da v Sankt Peterburgu, drugem največjem ruskem mestu, dela od 4000 do 6000 prostitutk. »Prihajajo iz različnih družbenih slojev,« pravi Ahmecjanova. »Med njimi so študentke, ločenke in celo gospodinje, katerih možje ne vedo – ali pa tako vsaj pravijo –, s čim se ukvarjajo.« Le okoli deset odstotkov jih dela na ulici, preostale pa so v neuradnih bordelih v stanovanjskih naseljih. Stranke jih najdejo prek majhnih oglasov na stenah hiš ali avtobusnih postajah, kjer sta po navadi zapisana le ime in telefonska številka.

Vir: Slovenske novice