Pol stoletja od vzpona pornografije
Letošnje leto bi se dalo obhajati tudi 50. obletnico od preboja pornografije v osrednjo ponudbo zabave, kjer danes je. Leta 1972 se je v ameriških kinematografih namreč pojavilo Globoko grlo, prvi pornografski film, ki je bil konkurenčen hollywoodski produkciji. Obenem je film proslavil prvo sodobno pornografsko zvezdnico, Lindo Lovelace.
Linda Susan Boreman, kot je bilo pravo ime Linde Lovelace, leta 1949 rojene Newyorčanke, je pred Globokim grlom posnela par pornografskih filmov, ki pa, kot je bilo za pornografijo do tedaj pravilo, niso dosegli širšega občinstva. Globoko grlo je to pravilo zrušilo. Medtem ko je Lovelacejeva za vlogo prejela vsega 1250 dolarjev, je film v kinematografih skupaj zaslužil 30 milijonov dolarjev. Večino denarja so pobrali vlagatelji, točneje mafijska družina Gambino, ki je dala osnovni kapital, obenem je pa kontrolirala kinematografske dvorane, v katerih se je predvajalo pornografske filme. Samo v prvih sedmih tednih predvajanja je film navrgel prvi milijon dolarjev prihodka, skupaj s prihodkom od kasnejših videokaset pa je Globoko grlo skupaj zaslužilo okoli 600 milijonov dolarjev. V osemdesetih je bila vsaj polovica prodanih videokaset pornografske vsebine.
Leta 1972 se je Globoko grlo uvrstilo na enajsto mesto najbolj gledanih filmov v ZDA, Lovelacejeva je dobila naslovnico v Playboyu, recenzije filma so izšle tudi v časopisih, kot je The New York Times, o filmu so javno razpravljali osrednji mnenjski voditelji. Nenazadnje je Globoko grlo del afere Watergate, ki je med letoma 1972 in 1974 spodkopavala in na koncu spodkopala ameriškega predsednika Nixona. Globoko grlo, ki v pornografiji pomeni popolno penetracijo moškega falusa v usta, v politiki je pa izraz za anonimneža, ki izdaja informacije, ni politološki, temveč pornografski izraz, ki se je akterjem politične afere ponudil, ker film pač datira v isto leto kot začetek afere Watergate. V leto 1972.
Vstopna točka
Lovelacejeva je leta 1974 posnela še bistveno manj uspešno Globoko grlo II, vsega skupaj je pa posnela šest filmov, med drugim tudi enega konvencionalnega z naslovom Linda Lovelace za predsednico. Sredi sedemdesetih sta o njej izšli dve biografiji z naslovoma Znotraj Linde Lovelace in pa Dnevnik Linde Lovelace, ki sta bili obe usmerjeni »pro porno«. Leta 1980 je izdala knjigo Ordeal, v kateri pa je zamenjala stran in postala izrazit kritik pornografije. »Vsakič, ko gledate ta film, gledate, kako me posiljujejo,« je izjavila o Globokem grlu. Trdila je, da jo je tako s pištolo, naperjeno v njeno glavo, kot s psihičnim terorjem k snemanju filmov in v prostitucijo silil njen tedanji soprog Chuck Traynor, s katerim sta se leta 1976 razšla. Pridružila se je civilnodružbenim gibanjem, kot so Ženske proti nasilju v pornografiji in medijih ali Ženske proti pornografiji.
A pornografiji kot poslu njeno izstopanje ni škodilo. Pornografija je v začetku sedemdesetih veljala za dejavnost, ki osvobaja od konzervativnih družbenih norm. Kot družbeno osvobajajočo so jo na Danskem leta 1969 legalizirali. Globoko grlo je vstopna točka v tako imenovano prvo zlato obdobje pornografije, ki ga določata letnici 1969 in 1985. Če se je ta era končala s pojavom videokaset, njen začetek določa film Blue movie, ki ga je leta 1969 posnel ameriški pop art umetnik Andy Warhol. Ta velja za prvi v kinematografih predvajan film, v katerem so bile eksplicitne seksualne scene. Kot je trdil Warhol sam, je njegov film tudi neposreden navdih za film Bernarda Bertoluccija Zadnji tango v Parizu, z Marlonom Brandom in Mario Schneider v glavnih vlogah, ki je v filmske dvorane prav tako prišel leta 1972. A spet pomenljivo. Če se je Zadnji tango v Parizu, ki je prav tako razvpit zaradi scen spolnosti oziroma posilstva leta 1973 s 16 milijoni dolarjev prihodka od prodaje kinematografskih vstopnic uvrstil na sedmo mesto lestvice najbolj gledanih filmov, je bil na desetem mestu in s 15 milijoni prihodka uvrščen Hudič v gospodični Jones. Spet pornografski film, ki ga je prav tako kot leto prej Globoko grlo financirala mafijska družina Gambino, režiral Gerard Damiano, glavno moško vlogo je pa odigral Harry Reems. Ki ga ne omenjamo brez razloga.
Odvetniški zvezdnik
Pornografija je z Globokim grlom krenila na pohod po družbeni lestvici. V tem smislu je zgovorna kariera Alana Dershowitza, ameriškega odvetnika, ki je danes slaven po tem, da je bil tako v zagovorniški ekipi O.J. Simpsona, potem ko je ta ubil soprogo, kot Jeffreya Epsteina, prostituiranja mladoletnic obtoženega ameriškega poslovneža, Harveya Weinstena, posilstev obtoženega filmskega producenta, kot tudi svetovalec odvetniške ekipe Juliana Assangea zaradi wikileaksov, prav tako pa tudi zagovornik Donalda Trumpa leta 2020, ko je bila proti njemu vložena ustavna obtožba zaradi vdora njegovih privržencev v kongres, čeprav je bil Deshowitz pred tem podpornik Hillary Clinton.
A prvi primer, ki je Dershowitza povzdignil v odvetniške zvezdnike, se je zgodil leta 1976, ko se je pri 24 letih odločil zastopati Harryja Reemsa, ki je igral glavno moško vlogo v filmih Globoko grlo in Hudič v gospodični Jones. Reems je bil obtožen širjenja obscenosti in prvi igralec, ki je doživel takšne obtožbe, v bran pa so se mu ob Dershowitzu postavili tudi kolegi iz konvencionalnih hollywoodskih vod, denimo režiserja Martin Scorsese in Brian De Palma, pisatelj Truman Capote, igralec Jack Nicholson, pa tudi Frank Sinatra.
Dershowitzu je uspelo poroto oziroma sodišče prepričati, da pornografija ni škodljiva. Danes bi bil tovrsten zagovor morebiti celo manj uspešen, kot je bil leta 1976, ko se je proces proti Reemsu odvijal, saj je bil vpliv pornografije na spolno življenje zemljanov vmes spoznan vsaj kot potencialno škodljiv. Zagotovo pa je pornografija na svojem petdesetletnem pohodu bistveno spremenila in ustrojila celotno zahodno civilizacijo. Ne samo kar zadeva določanja standardov v spolnosti, ampak tudi tehnološko. Tako kot je v 70. letih uveljavila 8 mm kamere oziroma kasneje odločilno vplivala na to, da se je pri videokasetah namesto 60 minutnega betamax formata uveljavil večurni VHS, je bistveno vplivala na razrast spleta, vključno s prvimi delujočimi »online« načini plačevanja vsebin. 2,5 millijona ljudi se na spletne pornografske vsebine priključi vsakih 60 sekund.
Vir: Dnevnik
