Na inštitutu za družbene vede Ivo Pilar v Zagrebu­ so se lotili iskanja odgovorov o položaju prostitucije in prostitutk na ­Hrvaškem ter pozvali­ prostitutke, da raziskovalcem zaupajo svoje izkušnje. Za odgovore jim ponujajo bone v denarni protivrednosti 200 kun oziroma nekaj več kot 26 evrov.

Gajeva ulica v središču Zagreba je pred časom veljala za domovanje prostitutk. Bližina železniške postaje, središča mesta in vrvež, ki ne poneha niti pozno v noč, so bili osrednji vzroki, da so prav tu »delavke«, zaposlene v najstarejši obrti na svetu, našle zatočišče in poligon za lov na stranke.

Možje postave, ki nadzirajo to mestno območje, so povedali, da zdaj na ulici ni več take gneče kot pred časom, se pa tu in tam še najde kakšna, ki ponuja svoje storitve. To so vedeli tudi raziskovalci omenjenega inštituta in na drogove javne razsvetljave po ulici razobesili pozive prostitutkam k sodelovanju v projektu »regulacije prostitucije na Hrvaškem«. Vsaki prostitutki, ki bi se odzvala, bi za osebno izpoved z izkušnjami v obrti, ki jo opravlja, plačali 200 kun oziroma nekaj več kot 26 evrov.

Kriminalizacija prostitucije

Raziskovalci, ki molčijo o morebitnih prvih odzivih dam noči na poziv, pravijo, da so se lotili te problematike tudi zato, ker to področje urejata dva zastarela zakona, na podlagi katerih izrekajo kazni vpletenim v ta kriminalizirani posel. Zakon o javnem redu in miru iz leta 1977 kriminalizira tiste, ki se s tem ukvarjajo (prostitutke), stranke oziroma kliente pa zakon iz leta 2012. Prekrškovno so odgovorni in kaznovani zvodniki in organizatorji verig prostitucije.

Strokovnjaki, ki se ukvarjajo s to tematiko, opozarjajo, da doslej ni bilo institucionalnega mehanizma za izboljšanje položaja prostitutk. Del prostitucije tudi zato ostaja pod nadzorom organiziranega kriminala. Prav tako ni bila vzpostavljena nujna mreža socialne pomoči, ki bi ženskam, ki si to želijo, omogočala izstop iz dejavnosti. Nad spolnimi delavkami tudi ni zdravstvenega nadzora, prav tako nobena socialna služba javno ne obvešča, da ponuja psihosocialno in pravno podporo spolnim ­delavkam.

Aferi z zadnjico in tangicami

Na Hrvaškem, kjer naj bi se po nekaterih analizah državnega urada za statistiko ukvarjalo s prostitucijo kakih 2000 ljudi, v »poslu« pa naj bi se (neprijavljeno) obrnilo približno 40 milijonov evrov, neradi na glas govorijo o prostituciji. Včasih celo preveč katoliško vznesene državljane vznemirijo že razprave o obrobnih stvareh. Pred šestimi leti je manekenkina zadnjica v oglasu hrvaške turistične organizacije močno vznemirila feministke in celo premierko Jadranko Kosor. »Ljubi bog, ta oglas ni prav nič žaljiv in vulgaren. Jaz bi prva zavrnila snemanje nečesa, kar bi namigovalo na seksizem,« je takrat dejala manekenka Jelena Glišić, miss Universe leta 2004. Oglas je bil umaknjen, afera z zadnjico pa še zdaleč ni odšla v pozabo.

Tako kot ne lanski dogodek, ko se je na spletnem portalu Dubrovniknet.hr pritožila ena od bralk, češ da je po znamenitem dubrovniškem Stradunu pred njo hodila turistka, oblečena le v tangice in zgornji del kopalk. Bralka je portalu celo posredovala fotografijo, ta pa je sprožila val mnenj, v glavnem, da je to neokusnost in da si kaj takšnega v Dubrovniku ne bi smeli privoščiti. Med sodelujočimi v razpravi ni bilo malo takšnih, ki so sprožili tudi razpravo o ureditvi položaja prostitucije, ne nazadnje bi z vprašanjem morebitne legalizacije prostitucije omogočili, da tudi ta segment vstopi v vsesplošno turistično ponudbo Hrvaške. Nastal je vik in krik. Kritiki so sporočali, da bi kaj takega pomenilo bogoskrunstvo idile, ki jo ponuja »najbolj modro morje na svetu«, kot ga Hrvati radi hvalijo.

Zdi se, da so na Hrvaškem pozabili na čase, ko je bila Tkalčičeva ulica v Zagrebu ena najbolj obleganih mestnih ulic, vse tja do začetka druge svetovne vojne, saj so jo radi obiskovali »gospodje od vsepovsod«. Na ulici je bila namreč nekdaj vsaka hiša bordel, po njih je bil Zagreb znan daleč naokoli. Prostitucija je bila pod nadzorom in v institucionalnih okvirih.

Vir: Delo