Spoznanje, da s plačilom spolnih storitev podpirajo kriminalne združbe

Prostitucija je v Italiji zelo razširjena, med moškimi, ki najemajo prijateljice noči, pa ne manjka odvisnikov. Ti čedalje pogosteje iščejo poti, kako odpraviti svojo razvado, mnogi se po pomoč oziroma podporo zatečejo v lokalno skupino za samopomoč, ki deluje po modelu, značilnem, denimo, za alkoholike. Italijansko združenje Le ragazze di Benin City (Dekleta iz Benina), ki se bojuje proti prostituciji Nigerijk, opaža, da si vse več Italijanov želi prekiniti stike s prostitutkami, in menijo, da bi lahko pri tem pomagali veliko zasvojenim, zato jim zagotavljajo podporo in svetovanje tudi po elektronski pošti. Doslej se je te razvade skušalo otresti približno 500 odvisnikov, od Lombardije do Puglie.
Kot je za italijanski tednik L'espresso povedal šestdesetletni Gianni Ciurglia, vodja skupine za samopomoč Cattivi ragazzi (Pokvarjeni fantje) iz Pavie, ki prireja srečanja vsak petek zvečer v enem tamkajšnjih barov, prostitucija za člane njegove skupine ni nemoralna. Toda danes so prostitutke predvsem tujke, ki so žrtve trgovine z belim blagom, zato moški, ki jih najemajo za spolne užitke, postanejo sokrivi v sistemu, temelječem na nasilju in suženjstvu.
Po podatkih združenja Le ragazze di Benin City, skupine, ki se je pridružila mreži Maschile plurale in s tem boju proti nasilju nad ženskami, je bilo v zadnjih desetih letih v Italiji ubitih okoli 500 prostitutk. Andrea, eden od njihovih članov, v združenju deluje kot prostovoljec, toda tudi sam je potreboval kar nekaj časa, da se je otresel odvisnosti. Imel je 24 let in bil po neuspešnem ljubezenskem razmerju popolnoma na tleh. Spraševal se je, kaj je z njim narobe, zakaj ni sposoben navezati dobrih odnosov z ženskami. Po nekem družabnem večeru s prijatelji je ustavil avtomobil pred mlado prostitutko iz Nigerije. Bila je lepa in se je zaljubil vanjo. »V dveh letih sem zanjo zapravil ogromno denarja, pa ne za spolne storitve, temveč za to, da bi jo iztrgal iz sveta prostitucije in ji omogočiti lepše življenje. Plačeval sem ji celo učne ure italijanščine. Vse skupaj je postalo bolezen, prava odvisnost. Imel sem moške potrebe, toda sčasoma sem spoznal, da z njihovim zadovoljevanjem pravzaprav podpiram kriminalno združbo,« se je izpovedal Andrea. Naposled je »okreval«, Nigerijka pa je, ko je zaprl pipco, izpuhtela neznano kam.
Take zgodbe se v skupinah za samopomoč odvisnikom od prostitucije ponavljajo: štiridesetletnik z imenitno službo se je »izgubil« zaradi spremljevalke in se uničeval ekonomsko in moralno; mlad, lep, bogat, izobražen moški, ki bi lahko dobil katero koli žensko, je zahajal k tisti, katere sloves je poznala vsa širša okolica – potreboval je leto dni terapije, da se je lahko odtrgal od nje ...
V podpornih skupinah je slišati podobne izpovedi, kot jih razkrivajo zasvojeni s čim drugim. Odvisnike spremljata občutek obnorelosti in hkrati krivde, ko se naposled zatečejo po pomoč. »Na naših srečanjih vsakdo pove svojo zgodbo in posluša izkušnje tistih, ki so že premagali odvisnost. Prostovoljci pa poiščejo dekle, ki se prodaja, ter skušajo pridobiti njeno zaupanje in jo iztrgati kriminalni združbi. Ni preprosto, saj jih te držijo v krempljih z dolgovi, grožnjami in drugimi oblikami nasilja, tudi z vraževerjem v slogu voduja,« je razkril Ciurlia, Claudio Magnabosco, novinar iz Aoste in začetnik projekta Le ragazze di Benin City, pa je za L'espresso pristavil: »V sedmih letih smo stopili v stik s 15.000 strankami prostitutk in s ceste rešili približno tisoč deklet. Vemo za 350 družin prostitutk in njihovih nekdanjih strank. Rodilo se jim je približno 150 otrok,« je še poudaril. Njegova žena Isoke Aikpitanyji pa je z Lauro Maragnani opisala svoje življenje v istoimenski knjigi (Le Ragazze di Benin City), ki je izšla pred tremi leti.


Vir: Delo