Nekrofilija (spolni odnosi z mrtvimi ljudmi), urofilija, skatofilija in emetofilija (spolna naslada ob gledanju uriniranja ali iztrebljanja ali bruhanja), namerno dušenje med seksom, da bi dosegli (boljši) orgazem, zoofilija (seks z živalmi), mazohizem (užitki ob tem, ko te nekdo ponižuje) in sadizem (ko oseba uživa ob mučenju drugega). To je le nekaj mejnih, pogosto tudi nevarnih in moralno spornih spolnih praks, ki jih morda prav ta trenutek izvaja znanec ali znanka iz sosednje ulice, za katero bi sicer dali roko v ogenj, da česa takšnega ne bi bila zmožna početi. In vendar se daleč od oči javnosti dogajajo povsem drugačne zgodbe.
Že tisočletja pred našim štetjem so ljudje uresničevali svoje najgloblje, nenavadne erotične fantazije. O predajanju užitkom vseh vrst pričajo zapisi in umetniška dela, ki ponazarjajo vse drugo kot običajni misijonarski spolni akt. Podobe skupinskega seksa, v katerem so bile pogosto udeležene tudi živali, najdemo že v antičnem kiparstvu in slikarstvu. Človeško nagnjenost h grešnemu in eksotičnemu je za svoje čase posebno drzno upodabljal zgodnjerenesančni nizozemski umetnik Hieronimus Bosch, denimo na kultni sliki Vrt zemeljskih naslad, kjer telesa iščejo užitke na najbolj nenavadne načine, tudi v spajanju z morskimi školjkami, sadeži, jeguljami, ptiči, vejami in glasbili. Zdaj so vlogo erotičnih dražiteljev seveda najbolj prevzeli množični mediji, predvsem svetovni splet s pornografijo na čelu, ki jo je mogoče zaslediti povsod, ne le pretežno v krogih aristokratov, kot je bilo nekoč. Vendar medijska resničnost pogosto ni primerljiva z dejanskim vsakdanom posameznika, čigar dejanja lahko presenetijo bolj kot katera koli zrežirana fikcija.

V dogovorni spolnosti ni meja?

Kaj vse ljudje v resnici počnemo za štirimi stenami in na kateri točki se skrivnostna zasebna praksa prelevi v nevarno (samo)destruktivnost, smo povprašali strokovnjake, psihoterapevta dr. Zorana Milivojevića, psihiatra prof. dr. Slavka Ziherla in psihoterapevtko mag. Veroniko Seles. Zasebno, v svoji spalnici ali kjer koli že izvajamo spolne aktivnosti, naj bi vsak delal, kar želi. Meja pa nekje vendarle mora obstajati, mar ne?

»Mejo določita tista dva, ki se odločita za kakšno obliko spolnosti. Gre torej za tako imenovano dogovorno spolnost, ki je tudi edina 'normalna'. Dva odrasla človeka, ki sta sposobna svobodne odločitve, se namreč dogovorita, da bosta imela takšen ali drugačen odnos in se pri tem ne bosta poškodovala,« pravi dr. Ziherl. S tem se strinja tudi dr. Milivojević in dodaja, da so se zdaj, v postmoderni, meje sprejemljivega zelo razširile. »Pred tridesetimi, štiridesetimi leti smo imeli določene norme, pravila, na podlagi katerih se je razsojalo, kaj je normalno in kaj ni. Homoseksualnost je bila razumljena kot nenormalna seksualna praksa. Prav z družbenim dialogom na temo istospolnega opredeljevanja so se meje družbeno sprejemljivega razširile.« Po prepričanju mag. Veronike Seles je izredno težko govoriti o tem, kaj je »dobra« ali »normalna« spolnost. »Vprašanje, ali jo sploh lahko definiramo, ker je to odvisno od posameznika do posameznika. Morda je najbolje rečeno, da obstaja zadovoljujoča ali nezadovoljujoča spolnost, in le posameznik je tisti, ki lahko o tem odloča. Tudi statistika – o pogostosti, kdaj, kje, kako – pove samo, kaj je povprečje, in ne, kaj je normalno.«

Pedofilija ne, gerontofilija ja

V splošno liberalizacijo pa po besedah dr. Milivojevića zagotovo ne sodijo pedofili in pedofilski pornofili: »Do tistih, ki otroke doživljajo kot seksualne objekte, je družba najbolj negativna.« Kot poudarja dr. Ziherl, otrok ni sposoben privolitve in dogovora o spolnem odnosu, saj spolnosti ne razume, vsaj ne v pravem pomenu besede. »Pedofilija je nasilno, četudi ne nujno telesno nasilno dejanje, ki izrazito oškoduje otroka.« Skratka, gre za kaznivo dejanje. Po drugi strani med nenavadne spolne preference uvrščamo gerontofilijo, spolno obsedenost z zelo starimi ljudmi, ki naj ne bi bila moralno sporna. »Gerontofilija ni odklonska spolnost, če se zanjo odločita oziroma o njej dogovorita mlad in star človek. Če pa bi recimo mlad človek brez privolitve hotel imeti spolni odnos s starim človekom, bi bilo to posilstvo, ki je prav tako kaznivo dejanje,« razloži dr. Ziherl. Kdaj torej vemo, da gre pri posamezniku za odklonsko spolnost? Ziherl odgovarja: »Takrat, ko gre za nedogovorno spolnost. Ko je torej nekdo zlorabljen, brez privolitve v tako spolnost in je običajno pri tem poškodovan, včasih telesno, vedno pa tudi duševno.«

Le malo jih stopi do terapevta

Ljudje, ki izvajajo nenavadne spolne prakse, pa naj gre za svinganje (vnaprej dogovorjeno menjavo oziroma »izposojo« spolnih partnerjev), tepežkanje z usnjenim bičem ali koprivami (koža naj bi bila zaradi blagih opeklin dovzetnejša za erotične dražljaje), fascinacijo nad verskimi simboli in drugimi fizičnimi simboli moči, denimo vojaškimi predmeti, ki so prav tako sredstvo vzburjenja, transvestizem (spolno vzburjenje ob oblačenju v oblačila nasprotnega spola) ali kaj drugega (saj človeška domišljija ne pozna meja!), tega seveda ne razlagajo naokoli. Ponavadi se zavedajo bizarnosti svojega početja, pravi dr. Milivojević. »Bojijo se, da jih bodo ljudje zavračali ali se jim smejali, zato svoje izkušnje in doživetja varujejo kot največjo skrivnost. Večinoma gre za izraz spolnega vedenja, ki je prehodnega značaja, tipično za določeno obdobje, ko mlada oseba nima možnosti, da bi si našla primernega partnerja. Pri nekaterih se lahko dolgotrajna frustriranost usmeri na resnično zelo nenavadne objekte in postopke. Terapevtsko pomoč potrebujejo tisti, ki lahko le tako dosežejo vrhunec. Med psihoterapijo iščemo vzrok, zakaj je postopek za osebo vznemirljiv, iščemo, kakšno psihološko ugodje prinaša določena praksa. Ko oseba doseže to, da lahko zadovoljujoče spolno deluje tudi drugače, je terapevtski cilj dosežen.« V svoji dolgoletni praksi je imel dr. Milivojević, kot pravi, le nekaj takšnih pacientov. »Drugi svojega vedenja ne doživljajo kot težavo ali ga sčasoma prerastejo ali pa jih je preveč sram, da bi se obrnili po pomoč.«

Zoofilija ostaja pretežno nekaznovana

O številnih mejnih in tudi zakonsko prepovedanih spolnih praksah javnost nikoli ne izve. Ena izmed takšnih je seks z živalmi. Zakaj? »Zoofilija se običajno dogaja v skritih okoljih, za štirimi stenami doma ali v hlevih. Če se izve, gre navadno za poškodovanje zlorabljene živali in tako poškodbo potem prijavijo policiji,« odgovarja dr. Ziherl. V praksi, kot kaže statistika, je bila večina primerov ovržena zaradi premalo dokazov. Številne živali pa žal še naprej ostajajo seksualni objekti človeškega izživljanja.

Vsi smo po malem voajerji

Ena od najbolj znanih spolnih praks je voajerizem, ko oseba doživlja vrhunske spolne užitke že samo ob opazovanju ljudi med seksom. Kdaj je sprejemljiv in kdaj govorimo o duševni motnji? »Voajerizem je le takrat odklonski, ko ni dogovora z opazovano osebo. Saj veste, vsi smo po malem voajerji, saj radi opazujemo svojo drago ali dragega golo ali golega. Lahko gre za odvisnost od take spolnosti, pri čemer se voajer samozadovoljuje,« odgovarja dr. Ziherl. V stanje odvisnosti nas po njegovih besedah zlahka privede tudi v zadnjem času zelo razširjena internetna oziroma brezosebna, virtualna (neresnična) spolnost, saj v resnici druga oseba v odnosu ni udeležena; zasvojenemu se tudi ni treba z nikomer dogovarjati za spolni odnos.

Od sramu do skrajnega čudaštva

Pogostost nenavadnih in nesprejemljivih spolnih praks je po raziskavah večja, ko posameznik živi v okolju, družini, ki zatira izražanje seksualnosti, čutnosti. »Deviacije so pogoste v kulturah, v katerih obstaja zatiranje seksualnosti in njenih impulzov,« prikimava dr. Milivojević. Primer iz družinske celice: ko starši vidijo, da se njihov otrok samozadovoljuje, in mu rečejo, kako grdo, ogabno je to, in ga sramotijo. Pri tem gre za zelo napačno potezo staršev, se strinja mag. Selesova. Dodaja, da je slaba tudi druga skrajnost: »Izražanja spolnosti je lahko tudi preveč. V obeh primerih, tako pri zatiranju seksualnosti kot pri prehitrem oziroma napačnem srečanju otroka z njo, je ogromno sramu in občutkov nesprejetosti. Te občutke nato kot odrasli ljudje z določenim spolnim vedenjem prebujajo in ohranjajo žive, ker so tako zelo poznani in jim obljubljajo odnos. Ponavadi so posameznike, ki se zapletajo v take vrste spolnosti, v mladosti resnično zaznamovali občutki osamljenosti in zapuščenosti in se niso čutili varni, zaščiteni. V bistvu niso imeli v nobenem odraslem zdrave in prave trdne opore, na katero bi se lahko zanesli.«

Laži, igra in prikrivanje

Kakšni smo Slovenci, kar zadeva skrite spolne prakse? Po besedah mag. Selesove nismo posebno drugačni od drugih narodov. Sama se je v svoji dosedanji psihoterapevtski praksi srečala s pacienti z vsem mogočim nenavadnim in tudi nesprejemljivim spolnim vedenjem. »Lahko rečem, da se za zaprtimi vrati in maskami, ki si jih nadenejo ljudje, o katerih smo celo stoodstotno prepričani, kako zgledna družina so ali kako fantastičen je par, dogaja vse prepogosto kaj čisto drugega in za marsikoga vse prej kot fantastičnega. Mislim, da je velik problem, če ljudje živijo – in ogromno jih – po načelih, pravilih, moralnih normah, kot jih predpisuje, narekuje ali nosi družba, a je to vse skupaj v nasprotju s posameznikovim prepričanjem, željami, potrebami, v nasprotju z njim samim! Da bi ugajali družbi, si nadenejo maske, postanejo igralci, posledica pa je, da se čedalje več laže in prikriva – kar tako vedenje še dodatno ohranja, saj ga je otrok v mladosti prikrival, in zid skrivnosti doda k razburljivosti, češ, kaj bodo pa drugi rekli!?« Nenavadne spolne prakse so torej pogosto posledica človekovega stalnega bega pred samim seboj in vrtenja v omamnem, skritem krogu prepovedanega, nerazčiščene travme iz otroštva.

Moški v krizi spolnega vzburjenja?

Ali Slovenci morda do katerih nenavadnih spolnih praks vendarle kažemo posebne simpatije, smo povprašali tudi dr. Milivojevića, vendar ne opaža posebnih odklonov. »Slovenski kulturni obrazec je splošno gledano takšen, da ne zatira seksualnosti. Ta toleranca je pogoj za zdravo spolno življenje. Imam vtis, da imajo Slovenci precej zdrav odnos do seksualnosti,« je odgovoril. »Kar opažam, a tukaj ne gre za deviacijo, je, da ima vse več moških nekakšno krizo spolnega vzburjenja. Po nekaj letih v zvezi se seksualno ne vzburjajo več, kar privede do krize spolnosti v zvezi, ta pa do krize celotne zveze. Težava je v tem, da moški ne vedo, da je vizualno vzburjenje, pogled na partnerico, samo eden od načinov vzburjenja. Tako moški kot ženske potrebujejo predigro!« Če je ta del nenavadne spolne prakse, ki ugaja obema partnerjema, zakaj pa ne?

Vir: Delo